Peugeot 307 2.0 16V (130 KM) Feline

Priznam, s prepričevanjem Peugeot ni imel težkega dela, saj se je že dokazal na suhem cestišču v okolici Ljubljane. Najposkočnejši 307 je, kot smo v Avto magazinu že pisali, po novem vidno olepšan z novimi lučmi, agresivnejšo masko in drugimi drobnimi popravki, zaradi česar je še vedno zelo všečen avtomobil. Pravzaprav nas ni malo, ki nam je agresivnejši prednji del še bolj všeč, čeprav je - kot se je zgodilo tudi nam - nizko nameščena prednja registrska tablica v zimskih dneh prav klicala po tem, da jo na zasneženih parkirnih prostorih izgubite. Malce nerodnosti, ko se naslonite na sneg, in plastična obroba poči ter pusti vašo identifikacijo bližnjim krtom.

Dvolitrski Peugeot 307 Feline je pravzaprav zelo diskreten avtomobil, lahko bi dejali kar sramežljiv. Njegovih motornih mišic ne boste zaznali, dokler ne boste s povečevalnim steklom pokukali na boka, kjer je sramežljivo napisano 180. Zakaj je mišičnjak tako podoben preostalim različicam, da šele pogled na malce večji zaključek izpušne cevi ali diskreten zadnji spojlerček razkriva njegovo naravo, nam je ostalo neznanka. Čeprav je treba dodati, da ksenonski žarometi in 17-palčna aluminijasta platišča pomagajo zaobiti to sramežljivost.

Aluminij je material, ki ga je v tem Peugeotu veliko. S pripombo, da je nekje zaželen, drugje pa ne. Aluminijaste stopalke, ki so oborožene s kakovostno gumijasto oblogo, so skoraj nujno pomemben del opreme dandanašnjih športnih avtomobilov, čeprav dinamični vozniki bolj gledamo na njihovo postavitev (se še spomnite, tovariši, tehnike prsti-peta) kot pa na lahkotnost in prikupnost.

Tristosedmica je pri ocenjevanju postavitve (in s tem uporabnosti) stopalk v zlati sredini, saj se lahko z nogami igrate recimo reli voznika Grönholma, vendar smo po drugi strani božali in teptali že boljše. Nikakor pa nam ni jasno, zakaj vztrajajo pri aluminijasti prestavni ročici. Pozimi je namreč tako mrzla, da bi se zjutraj v službo najraje odpeljal kar v prvi prestavi, poleti pa tako vroča, da bi morale biti dirkaške rokavice del serijske opreme. Poleg tega potna desnica in drseči aluminij nikoli ni bila prijetna kombinacija. Ali se Peugeotovi načrtovalci ne vozijo s svojimi stvaritvami?

Toda ko klimatska naprava segreje ali ohladi aluminij na znosno temperaturo, lahko začneš opazovati bogato opremo. Usnje, ki navdušuje s svetlimi šivi na sedežih, vratih in celo na armaturni plošči, školjkasto oblikovani sedeži, ki zadnjo plat zabetonirajo, vsem potnikom viden barvni zaslonček, prek katerega lahko upravljamo tudi navigacijo, šest varnostnih blazin in izklopljiv ESP so zadostni razlogi, da v tem avtomobilu ne boste razočarani. In nato pride najlepši del - vožnja.

Na poti na Krim takoj opaziš, da temu Peugeotu manjka šesta prestava. A da ne bo nesporazumov: šesta prestava mu nikakor ne manjka zaradi premajhne končne hitrosti, ampak zgolj za večje slišno udobje (da med normalno vožnjo motor ne rohni) in manjšo porabo goriva. Čeprav je testni avtomobil porabil v povprečju kar 12, 5 litra bencina, pa je to zanesljivo največja poraba, ki jo lahko dosežete. Zimske gume, sibirske temperature in dinamični vozniki, ki smo v celoti izkoriščali konjušnico, so pač žejo povečali, a tega mu nismo šteli v zlo. Zakaj? Zato ker je dvolitrski atmosferski motor res dober.

V nižjih vrtljajih se lahko pohvali z navorom, v višjih z močjo in zvokom, ki malce spominja na dirkalnike Kit car. Nikoli vas ne bo razočaral, ne pri vožnji ’počez’ na Krimu ne na avtocesti, ko bo zopet kdo mencaje in težkega srca končno zapeljal s prehitevalnega pasu. Na Krimu pa poezija, ki jo razumemo le dinamični vozniki, simfonija močnega motorja, zanesljivih zavor, izklopljivega stabilizacijskega sistema in zlorabe ročne zavore. Tristosedmica, čeprav gnana le na prednji kolesni par, prikrade vozniku nasmeh na usta.

Zanesljivost (čeprav se ob kakšni cestni neravnini sprašuješ, koliko časa bi vse ostalo na svojem mestu), natančna vodljivost (česar ne čutiš prek zadnjice, ti daje občutek na volanskem obroču), hiter menjalnik (eden boljših v Peugeotu zadnjih let, vendar še vedno malce nenatančen zaradi žične povezave) in zavore (ki so tudi legendarno Hrušico in spust proti Ajdovščini preživele brez popuščanja) so pravi balzam na rano, ki ti jo na duši pusti dolg delovni teden s tečnim šefom. Toplice, smučanje ali morje za sprostitev? Zakaj že?

Stoosemdesetkonjski Peugeot 307, po domače imenovan tudi RC, je z mehaniko prijetno presenetil. Malce manj navdušeni smo bili nad ceno, saj brez dodatkov stane 5, 4 milijona tolarjev. Če upoštevamo, da stane recimo VW Golf GTI z 20 KM več slabih 5, 8 milijona, potem vemo, da je boj za kupce v tem GTI-jevskem razredu neizprosen. A rdečemu vragcu, ki dinamičnim voznikom ne da miru, je vseeno. Samo da je akcija! Se ga sploh lahko ukroti?

Peter Kavčič

Foto: Aleš Pavletič