Peugeot 307 CC 2.0 16V (130 kW) Sport

Nekateri pravijo, da so avtomobili CC (ali Coupé Cabrioleti) modna muha, ki bo kmalu potonila v pozabo. Vendar za razliko od zelo modernih oblačil, pri katerih je treba prevečkrat žrtvovati udobje za lepoto, so CC-ji vedno bolj uporabni. Po modelu 206 CC, ki je to modo začel, je 307 CC veliko večji, zato tudi uporabnejši in prijetnejši. Ampak še vedno imaš občutek, da so ga Francozi naredili prav in samo zate, čeprav sem bil presenečen, koliko zavidljivih oči iz Dvestošestk CC je zrlo v testni avtomobil. Potencialnih kupcev je torej vsekakor veliko, o tem ni dvoma.

S CC-jem dobite ekskluzivnost, zaradi katere ni treba žrtvovati udobja. Od klasične različice 307 je CC daljši za 14 centimetrov, vendar predvsem zaradi večjega previsa čez zadnjo os. Prednji del je popolnoma podoben bratrancu, če klasični različici lahko tako rečemo, medtem ko je zadnji čisto nov. In prav pri njem so oblikovalci naredili res dobro delo. Poglejte te zadnje luči, kjer diode prekriva elegantno satovje! če smo čisto odkriti, so 112 diod namestili le v določena svetilna telesa, niso pa jih uporabili v vzvratni luči, meglenki in dveh smernikih.

Seveda ne smemo pozabiti omeniti še tretje zavorne luči, kjer diode z učinkovitejšo svetilnostjo igrajo zelo pomembno vlogo pri varnosti. In prav varnost potnikov je bil glavni cilj načrtovalcev tega avtomobila, saj so potniki v kabrioletih še toliko bolj izpostavljeni. Kako varni smo pri prevračanjih (pozor, takih nesreč je po statistiki le okoli 9 odstotkov), si preberite v posebnem tehničnem kotičku, nekaj besed pa bomo spregovorili še o dodatnih karoserijskih okrepitvah.

Na spodnjem delu karoserije so načrtovalci namestili profile v obliki črke V, ki varujejo potnike predvsem pri bočnih trkih, seveda pa so elektronski sistemi tisti, ki aktivno varnost najbolj povečajo. Sistem proti blokiranju ABS, elektronska porazdelitev zavorne moči EBFD, dodaten pojemek pri ostrem zaviranju EBA, stabilizacijski sistem ESP, samodejno prižiganje luči, tipalo za dež, tipalo za pomoč pri parkiranju, opozorilo o neprivezanem potniku, prikazovalnik zunanje temperature … Veliko elektronike, toda, kakor pravijo pametni, ni vse zlato, kar se sveti!

Omenjeni sistemi delujejo preventivno, da se nesreča sploh ne zgodi. Pa vendar se človek začne spraševati, ali je to res. ABS, EBFD in EBA naj bi zagotovili kratko zavorno pot, predvsem pri silovitem zaviranju, toda na testni meritvi smo bili s slabimi 50 metri bolj razočarani kot zadovoljni. Priznamo, zimske gume in temperature okoli ničle niso najidealnejše za podiranje rekordov, vendar se je tudi pozimi treba hitro ustaviti, kajne?

Samodejno prižiganje luči žal za Slovenijo ni najboljša rešitev, saj so luči v garaži svetile, takoj zunaj garaže pa sem imel občutek, da sem srečal vse svoje prijatelje. Seveda, bili so le prijazni vozniki, ki so mi z vključevanjem »dolgih luči« poskušali dopovedati, da sem lahek plen policistom. Ko nato le prižgeš luči, pa se zatemni zaslon (zanj je to ukaz za noč), zato težko prebereš zunanjo temperaturo. Kaj še?

Tipalo za dež včasih kar neprijetno preseneti voznika, ko brisalnika čisto ponorita, zvočno opozorilo za neprivezanost je že pri počasni vožnji v garaži tako neprijetno, da bi ga človek najraje lastnoročno odstranil … Toda kljub pomanjkljivostim imajo vsi ti sistemi pomembno funkcijo, kar dokazujejo tudi štiri zvezdice pri EuroNCAPU, zato jih toplo priporočam. Vedite pa, načrtovalci pri Peugeotu, da vam nečesa le ne oprostim. In sicer sistema ESP, ki ga sicer lahko izključimo, vendar se samodejno vklopi pri hitrosti nad 50 km/h.

Zakaj potem ponujate pod motornim pokrovom celo konjušnico, če tega ne smem in ne morem izkoristiti? ! ? Na slavnih planinskih ridah, kjer so nastale »akcijske« fotografije, se nismo vozili niti po omejitvah, saj je ESP prijazno zagotovil, da sem se skozi idealno zarisane ovinke peljal kot upokojenec. Javno zahtevam, da imamo vozniki v športnih avtomobilih vsaj možnost, da različna »samodelujoča« elektronska pomagala lahko povsem izklopimo. 1, 6-litrski motor je sicer povsem dovolj - konjušnico bom raje imel v bližnjem hlevu, saj je to prav gotovo bolj zabavno!

Toda da ne bomo le gledali miške, spregledali pa slona, naj povem, da je bilo druženje s 307 CC-jem vseeno zelo prijetno. K temu je prav gotovo pripomogel dvolitrski aluminijast atmosferski motor, znanec iz modela 206 RC, ki s 180 KM vsaj na ravninah sproža valove adrenalinske poplave v voznikovih žilah. Le predstavljajte si: igla merilnika motornih vrtljajev se hitro bliža številki 7000, desnica kar se da hitro pretakne v višjo prestavo in znova poezija visokovrtečega se agregata.

Motor, ki je zaradi boljše razporeditve teže in aerodinamike (Cx je 0, 31) nagnjen proti potniški kabini za več kot sedemnajst stopinj, je zaradi spremenljivega kota in časa odpiranja ventilov pravi tehnološki cukrček, ki zagotavlja veliko veselja tako zaradi navora pri nižjih kot zaradi razmeroma velike moči pri višjih vrtljajih. Vendar se moram tudi pri pospešku do 100 km/h spotakniti ob rezultat, ki ni nič boljši kot recimo rezultat 1, 5-litrskega Suzukija Ignisa. Glede razlike v masi je res v prednosti Ignis, a hudiča, 180 KM naj le ne bi bilo od muh, kajne?

Zato smo se v uredništvu soglasno strinjali, da je Peugeotov motorček sicer čisto prijeten, a »sodobno zamorjen«. In prav planinske ride so dokazale, da 180 KM ni prav nič preveč za »kabrioletsko« karoserijo, saj je vzvojna trdnost na zavidljivi ravni. Prek elektrohidravlično podprtega volanskega obroča in školjkastega voznikovega sedeža roki in zadnjica sicer še vedno čutijo, da načrtovalci čudežev vseeno (še) ne zmorejo narediti, toda stare kabriolete, v katerih so na ovinkih zaradi zvijanja karoserije pokali in ščipali naši prsti, ki so nepazljivo zašli v karoserijske reže, vseeno prekašajo za svetlobna leta.

Zato se je tudi na zahtevnih dolgih ovinkih desnica pogumno in kot za šalo sprehajala skozi zobnike »kratkega« petstopenjskega menjalnika ter temeljito izkoristila pospeške in zanesljive zavore. Toda na žalost je menjalnik »padel« na izpitu na avtocesti, kjer sem v peti prestavi pri 130 km/h in štiri tisoč vrtljajih krvavo pogrešal »dolgo« šesto, ki bi slišno udobje spravila na zavidljivo raven. Pravzaprav prav tisto raven, ki smo jo občudovali do hitrosti 100 km/h, kjer so decibeli (s streho ali brez, vendar z dvignjenimi stranskimi šipami in vetrno mrežo) prijateljsko razpoloženi.

Priznam, da sem morda zaradi napačnega letnega časa popolnoma zgrešil poanto tega avtomobila. Zaradi nizkih januarskih temperatur se pač nisem zapeljal do Portoroža, nisem porabil zelo prijetnih 25 sekund svojega življenja, da bi sredi parkirišča (ali v počasni vožnji do 10 km/h, kar je izredno priročno v recimo gnečah na izhodu z avtoceste) le s pritiskom na gumb pospravil streho v prtljažnik.

Žal tudi nisem preizkusil vedno bolj uveljavljenega »kruzanja«, kjer zvečer brez strehe nad glavo, z radiem na »ful« in polžjo vožnjo loviš prikupna dekleta po središču mesta. In vedno priročno navigacijo prižgeš le zato, da ti v razvitih delih Evrope (v Sloveniji še vedno čakamo, saj smo še vedno bela lisa …) zaslon kaže, kako zapeljati po milijonkrat prevoženih mestnih uličicah, ki jih sicer poznaš kot lastni žep, ampak … Moto kruzanja je bil in vedno bo: videti in biti viden. Sploh biti viden! In s Peugeotom 307 CC boste zagotovo vidni, čeprav je za to potrebno žrtvovanje. Tako kot ne obstaja zimsko-poletna kolekcija, tako (še) ne obstaja popoln CC. Koga to sploh moti?

Tehnični kotiček

Ker vsi kabrioleti zaradi snemljive strehe (ki je mimogrede eden bistvenih nosilnih elementov avtomobila) potrebujejo dodatne okrepitve karoserije, so se načrtovalci pri 307 CC še posebej potrudili povečati vzvojno trdnost. Siva barva ponazarja karoserijske dele, ki so znani in uporabljeni že pri klasičnem 307, medtem ko rumena in zelena barva prikazujeta okrepitve. Seveda pa na sliki niso vidne tudi druge karoserijske spremembe, recimo ojačitve v pragovih in v obeh A-stebričkih, ki maso karoserijske lupine CC-ja povečajo kar za 81 kg (385 v primerjavi s 304 kg trivratne različice).

Bodite pozorni na manjšo sliko, kjer med prevračanjem avtomobila zaščita za glave potnikov (sicer skrita v dveh zglavnikih zadnjih sedežev, slika a) skoči iz svojega osnovnega položaja (b) in tako še dodatno zavaruje ne samo zadnja, ampak tudi prednja potnika.

Vinko Kernc

Zanimive zadnje luči! Ampak bolj kot zunanjost sama ali streha »CC« me je zanimal motor. 'Konji' na papirju veliko obljubljajo, toda med vožnjo puščajo precej slab občutek (delujejo zaspano, anemično), meritve pa spet pokažejo, da gre s tem motorjem ta 307 zelo dobro. Ampak meni občutek veliko pomeni.

Dušan Lukič

Včasih res sovražim zimo in zimske gume. Prepričan sem, da bi na meritvah Cece do 100 kilometrov na uro z letnimi gumami pospešil prej kot v devetih sekundah - zimske so se namreč nenehno vrtele v prazno. Moči je namreč (kljub teži) dovolj, tudi menjalnik je za Peugeota nadpovprečen, le položaj za volanom še vedno ni naklonjen višjim voznikom. čeprav je prostora načeloma dovolj.

Peter Humar

Zložljiva streha je v primerjavi s streho 306 Cabria napredovala za nekaj svetlobnih let. Tristosedmici v primerjavi z Dvestošestico dobro dene en avtomobilski razred več, saj je v avtomobilu neprimerno več prostora; s tem mislim predvsem na višinski prostor. Motor s 180 konjskimi močmi v območju do 4000 vrt/min ne prepriča, zato ga morate za poskočno vožnjo priganjati v visoke vrtljaje (dovoljuje tudi dirkaških 7.250 vrt/min).

Aljoša Mrak

Foto Aleš Pavletič