Test: Peugeot 308 - Allure 1.2 PureTech 130 EAT6

Prvi stik s Peugeotom 308 me je pustil nekako mlačnega. Morda tudi zato, ker me je njegov večji sorodnik, 3008, ki mi ga je spomladi uspelo peljati do Dalmacije in nazaj, tako navdušil. Materiali, udobje in predvsem motor pri tem križancu so se mi vtisnili v spomin kot nekaj zelo prijetnega. Predvsem motor je bil tisti, ki je v meni zbudil žarek upanja, da če bodo dizli res tako kmalu odšli iz ponudbe, obstaja dobra bencinska alternativa.

Tudi 308 je poganjal bencinski motor, a sumljivo majhne prostornine za avto tega razreda. Povrhu pa je imel še samodejni menjalnik. Trdi disk v moji glavi je prižgal vse opozorilne lučke, uh, to bo huda poraba, težko bo pod 10 litri, sem razmišljal sam pri sebi. Trivaljni motor, pa samo 1.200 kubičnih centimetrov. Ojoj.

Pa sem se zmotil. Priznam, 'mea culpa,' vzamem nazaj. Motor je živahen, še najbolj me je v resnici motil njegov trivaljni zvok, ki sem se ga sčasoma sicer navadil. Ampak pojdimo k menjalniku, ta me je v resnici prepričal. Zdaj verjamem, da so samodejni menjalniki v avtomobilih z majhnimi motorji dejansko uporabni, in ne le slab poskus nečesa novega, kot je bilo v preteklosti.

Pri moji običajni vožnji v službo in domov, ko prevozim 20 kilometrov avtoceste, nato pa se gnetem po ljubljanski vpadnici do centra, je poraba znašala zmernih sedem litrov. Ko sem bil res pozoren na nežnost pri dodajanju plina, je poraba padla na dobrih šest litrov. Vse to se mi zdi povsem sprejemljivo za avto tega razreda.

A bolj kot to se mi zdi pomembno, da sem se vozil zelo udobno. Šeststopenjski samodejni menjalnik me je dobesedno razvajal. Deluje mehko, pretika hitro in predvsem ne povzroča siljenja motorja v visoke vrtljaje. Menjalnik je odličen, in ko sem avto vrnil, sem najbolj pogrešal prav ta luksuz, ko ti ni treba pritiskati sklopke in posegati po ročici menjalnika. Edini minus lahko pripišem slabemu pregledu prikazovanja, v katerem načinu delovanja je samodejni menjalnik.