Peugeot 406 Coupé 2.2 HDi Pack

Pa ni le človek tisti, tudi vsa živa narava se stara z njim, celo gore se spreminjajo in nič na tem svetu ni večno. Še najmanj tisto, kar je ustvaril človek, vštevši avtomobile.

Toda v skromnem trenutku zgodovine, od včeraj do danes, od avtomobilskega modela do modela se vseeno zdi, da je neka oblika lahko »večna«. Pininfarina, mojster pločevinastih potez štirikolesnikov, je že eno od možnih zagotovil za to. Že sedem let se tako 406 Coupé lahkotno bori s časom, ki v večini primerov neusmiljeno riše gube na večino izdelkov avtomobilske industrije.

Peugeot 406 Coupé se sicer ne more kosati z veliko dražjim in prestižnejšim Ferrarijem 456, ampak podobnost v številski oznaki je pomenljiva. Oba sta po videzu prava kupeja klasične oblikovne zasnove, oba izžarevata elegantno športnost. Seveda pa ima Peugeot eno lepo prednost: je veliko bliže povprečnemu človeku in zato je zanj lahko tudi bolj zanimiv.

Da je še bolj zanimiv, sta poskrbela blag »restyling« zunanjosti, ki ga opazi le ostro oko poznavalca, in pogonski stroj, ki mu v praksi pristoji mnogo bolj, kot se morda to zdi le s papirja. Sodoben turbodizel ima 2, 2 litra prostornine, 16-ventilsko tehniko in sistem vbrizga s skupnim vodom. Vozniku (in potnikom) ni usojeno, da trpijo ob nerodnem tresenju notranjosti ter neljubem in predvsem neelegantnem trušču, saj je kokpit pred motornimi »motnjami« dobro izoliran.

Uživa pa v tistem, v čemer turbodizli krepko vodijo: v navoru! Tega je največ 314 njutonmetrov pri 2000 vrtljajih, ne glede na izbrano prestavo pa lepo potegne že od 1500 vrtljajev v minuti. Na drugem koncu merilnika vrtljajev športne zabave ni: rdeče polje se začne pri številki 5000, motor se zavrti do 4800, a je za pametno vožnjo (varčna, prizanesljiva do motorja, a lahko tudi zelo hitra) povsem dovolj, če se igla ustavi pri 4300 vrtljajih. To je tudi vrednost, kjer ta kupe doseže največjo hitrost (210 kilometrov na uro), kar pomeni, da je tudi potovalna hitrost lahko zelo velika. S tem pa tudi povprečna hitrost vožnje.

Peugeot 406 Coupé je torej lahko zelo hiter, vendar se pri tem športnost v pravem pomenu besede konča. Vožnja je mehka in lahkotna, torej prav nič športno trda, pa tudi sam položaj za volanom ni športno dirkaški; po zaslugi izdatne nastavljivosti (pretežno elektrika) je lahko zelo dober, ne omogoča pa pokončne drže blizu obroča ob idealni oddaljenosti stopalk ter volanskega obroča. Kdor je že vozil Peugeote, bo natanko vedel, o čem govorim.

V Parizu so se zelo potrudili pri vlivanju bahaškega občutka - v dobrem pomenu besede. črno usnje na sedežih (pa tudi na vratih in na konzoli med sedežema) daje na otip odličen občutek in tudi plastika, kar je je, se zdi kakovostna. Celo pogled na zadnja sedeža je takšen, da človeka zamika, da bi ju preskusil; za kolena in glavo bo sicer hitro zmanjkalo prostora, tudi dostop do njiju zahteva nekaj telovadbe, ampak ugodje pri sedenju je vseeno veliko.

Da je 406 Coupé pravi kupe, ne bodo opazili (čutili) le potniki zadaj, tudi s prednjih sedežev je nemogoče spregledati izjemno položnost prednje šipe. In seveda: vrata so dolga, težka, precej toga je tudi vzmet v njih, zato jih z enim prstom ne bo lahko odpreti, in zlesti iz nizkega avtomobila na tesnem parkirišču je vse prej kot lahkotno. Ampak kupejevstvo ima pač tudi nekaj slabih strani.

Nakup takšnega avtomobila vključuje lep paket opreme, ki poskrbi, da je vozniku in potnikom znotraj zares udobno, kolikor pač gre, čeprav ga do popolnosti ločijo detajli. Res je, da kljub vsej opremi, usnju in pretežni črnini (razbiti z elementi kovinskega videza) v spodnjem delu kokpita 406 Coupé znotraj ni tako pregrešno lep kot zunaj, vendar uporabnost in ergonomija zaradi tega ne trpita.

Od tu pa k vožnji. Hladen motor se hitro pregreje, se narahlo strese in steče, prvih nekaj trenutkov se celo pusti slišati, da je dizel. A se hitro umiri. Velja pa, da je motor tudi daleč najboljši del mehanike. Menjalnik sicer lepo in ubogljivo pretika, je pa za športen občutek ročica premehka in med pretikanjem ne daje dovolj povratne informacije.

Rahlo razočara tudi podvozje: kratkih grbin in jam ne požira nežno in čeprav je skoraj v celotnem področju lega na cesti zelo dobra in zanesljiva, utegne zadnja prema bolj zahtevnega voznika na robu fizikalnih meja ujeziti. Njene reakcije so namreč težko predvidljive in ves dober občutek lepe vodljivosti vozila se pri zelo hitri, športni vožnji razblini. Potem na trenutke vskoči še zelo restriktiven ESP (ki se sicer pusti izključiti), nič kaj prijazen pa je tudi zavorni BAS (pripomoček, ki v kritičnih okoliščinah poveča zavorni učinek), ki kljub najsodobnejši elektroniki še ne zmore vedeti, kaj natanko si je zamislil (dober) voznik.

Toda če se ne boste lotevali preskušanja robnih zmogljivosti, vam bo 406 Coupé HDi omogočil veliko voznih užitkov, na koncu pa še razveselil s porabo goriva. Potovalni računalnik vam utegne celo obljubiti (sicer nepreverjenih! ) 1500 kilometrov dometa, na drugi strani pa je lahko varčen tudi pri surovem delu na stopalki plina. Celo v naših testnih razmerah prvih 600 kilometrov sploh nismo pomislili na dolivanje, 700 smo jih zvozili zlahka, z nekaj pazljivosti pa smo prepeljali celo 1100 kilometrov s polno posodo. Pa nismo bili počasni.

Do tega, da bi udaril po mizi in suvereno zatrdil, da je to odličen avtomobil, ne manjka prav dosti. Malenkost tu, malenkost tam, pa še pri tem gre v večini za osebni okus. Nesporno pa je, da so redki tisti, ki se v 406 Coupéja ne zagledajo. Večnost njegove oblike je namreč tista, ki pri njem daleč najbolj pritegne.

Vinko Kernc

Foto: Aleš Pavletič