Peugeot Boxer 2.2 Hdi MT/6

Ok, kakšen kupe ali kaj podobnega z 200 ali več konji, fino, je bila prva misel. Napaka! Lahko si predstavljate moj začuden obraz, ko so mi porinili ključe od … da, od kombija. Namesto lipicanca sem dobil v roke težkokategornika. Takega belega, dolgega, širokega, visokega, z nenavadnim nosom, skratka zelooo velikega. Če ne bi poznal prejšnjega Boxerja, bi se počutil malce nateg…, no, saj veste, v smislu, kdo ima tu koga za norca. A ker sem v zadnjih letih prevozil kar precej kombijev, sem se z veseljem lotil tudi tega Peugeota. Slabši od predhodnika gotovo ni, in ker je bil že tisti zelo dober, mora biti ta novi prava ’raketa’, so bile moje domneve.

Imel sem prav. Takoj ko sem obrnil ključ v ključavnici, je nekje daleč spredaj pod mano zarohnel 2, 2-litrski turbodizel z 88 kilovati oziroma 120 ’konji’ in naznanil, da bo vožnja z njim vse prej kot dolgočasna in sopihajoča. Boxerjev motor ima namreč zverinskih 320 Nm navora pri vsega 2.000 vrtljajih, svojo največjo moč pa doseže le pri 1.500 vrtljajih više, torej pri številki 3.500.

Pogled na merilnik vrtljajev torej res ni nič kaj dirkaški, toda ko kombi enkrat spelje, ni nobene potrebe več, da bi merilnik vsaj ošvrknili s pogledom. Boxer namreč vso svojo vlečno silo sprosti hipoma, brutalno in v popolnem sozvočju s premišljeno izračunanim menjalnikom. Če ste kdaj slišali izjave, da je pri motorjih bolj kot moč pomemben navor, v tem primeru to postane kristalno jasno. Od 0 do 100 kilometrov na uro bela pošast tako pospeši v vsega 16 sekundah. To je toliko kot denimo spodoben avto nižjega srednjega razreda. A tu se ne ustavi. Kratko odmerjene prestave se hitro nanizajo in kombi ne potrebuje veliko, da preide zelo globoko v nelegalno območje hitrosti (za naše ceste in večino evropskih cest). Svojih 150 kilometrov na uro doseže hitro, tudi če je naložen s tovorom.

Na testu je moral prepeljati tono cementa (dovoljeno 1.200 kg) in tako naložen je še vedno hiter. Moči mu ne zmanjka niti v klanec, je pa treba večkrat poseči po prestavni ročici presenetljivo natančnega menjalnika.

A ker ima ta šest prestav, se vedno najde prava za vsako priložnost. Resda pa je potem vseeno potrebna večja pazljivost, saj je zavorna pot zaradi dodatne obtežitve veliko daljša. No, na meritvah se je prazen od 100 kilometrov na uro pa do mirovanja ustavil po 46, 7 metra. Odlično! Čeprav zmogljiv, motor ni požrešen. Na testu je popil 10, 6 litra dizelskega goriva na 100 kilometrov, kar je, gledano skozi dolgoročno rentabilnost, ugoden podatek. Tu pa so še dolg servisni interval vključno z možnostjo podaljšanja garancije in kar 12-letna garancija na prerjavenje. Kar se pločevine tiče, ste lahko očitno povsem mirni (sicer Boxer nikoli ni bil znan po težavah z rjo). To je torej Peugeotova skrb.

Ko smo že pri pločevini, Peugeot ponuja štiri stopnje, ko govorimo o dolžinah od najkrajšega pa do najdaljšega, gredo mere takole: 4, 963 m, 5, 413 m (kot testni model), 5, 998 m in 6, 363 m. V višino pa 2, 245 m, 2, 524 m (testni model) in 2, 764 m. Sam tovorni prostor pa meri 1, 870 metra v širino, v dolžino pa od 2, 670 m, 3, 120 m (testni model), 3, 705 m in do 4, 070 metra. Še notranje višine: od 1, 662 za osnovni model, povsem ’stojno’

višino 1, 932 metra srednje različice (testni model) do ’košarkaških’ 2, 172 metra za najvišjo izvedbo. Ponudbe je torej dovolj, za povprečnega uporabnika pa je verjetno najzanimivejši prav naš testni model. Velja še omeniti, da cene ostajajo zanimive, saj se v grobem gibljejo od pet do 6, 7 milijona tolarjev za furgone. Ob tem velja poudariti, da je dobro delujoč ABS že serijsko vgrajen.

Pohvalna je tudi opremljenost v voznikovem delovnem okolju. Boxer je pravi zmagovalec po svojih odlagalnih prostorčkih, pa naj bodo to predalčki, odprtine ali držalo za prevzemne papirje in dobavnice. Niti enkrat se ni zgodilo, da bi pogrešal še kakšno dodatno odlagalno mesto za drobnarije. Predali so desno naprej od ergonomsko odlično nameščene prestavne ročice menjalnika, pred sovoznikom, v vratih in seveda nad glavo, kamor gre tudi zimski plašč ali delovni kombinezon.

Pohvalno je tudi sedenje za avtomobilsko nameščenim in zelo komunikativnim volanom. Morda bi si sicer želeli še za odtenek bolj prilagodljiv sedež, a glede na izkušnje z drugimi dostavniki je Boxer v samem vrhu. Ob ergonomiji sedenja, uporabnosti in samem prijetnem videzu ter materialih lahko le še zapišem, da je Peugeot neverjetno avtomobilistično prijazen.

Do tu Boxer skoraj nima omembe vredne hibe, kajne? No, nekaj vseeno moti: nad hitrostjo 130 kilometrov na uro se sliši žvižganje, ki ga povzroča slabo prilegajoče se gumijasto tesnilo na šipah sprednjih vrat. Poleg tega je moteče zapiranje vrat, ki bi lahko bilo tišje, lažje in bolj tekoče. To pa je tudi vse, če odmislim, da velika in pregledna ogledala niso električno nastavljiva. Saj ne, da bi to pogosto potreboval, le če se vozniki menjajo, bi bil to dobrodošel dodatek k opremi.

Sicer pa ni kaj; ko se človek privadi nenavadnemu nosu (sčasoma mi je postal celo zelo všeč) in malce površni izdelavi (čeprav je bolje kot pri predhodniku), mu po vsaki vožnji ostane nasmešek. Boxer prepelje svoj tovor hitro, brez naprezanja in s prijazno porabo goriva. Včasih bi takega konja v hlevu gospodar kmetije še posebej spoštoval.

Peter Kavčič