Kratki test: Peugeot Rifter GT Line 1,5 BlueHDi 130

No, Rifter seveda ni Peugeotov križanec z oznako 3008, ki mu je po prostornosti in tudi delno tehniko pod pločevino še najbližji. A komur ni mar za modne muhe (beri: videz SUV), lahko dobi manj modno usklajeni Peugeotov model, s katerim se bo skorajda enako dobro vozil, a seveda manj izstopal. Lahko celo razložim, zakaj so Partnerju dali novo ime: ker so z uporabo novosti iz njihovega osebnega programa – i-cockpita in kakovostnejših materialov za notranjost želeli poudariti, da gre pač za nekaj drugega kot pri Partnerju.

Pravzaprav jim je to dobro uspelo.

Pa še eno težavo so imeli pri Peugeotu. Tako oni kot tisti pri Citroënu in Oplu izhajajo iz iste konstrukcijske osnove, najti pa je bilo treba dovolj različnosti, da bi vsak od te trojice bil drugačen, a tudi dovolj privlačen.

Rifterjevim snovalcem moramo priznati, da so se dovolj izkazali, da zdaj ne bo več v tako hudi senci Citroënovega Berlinga, kot je bil Partner. Za to poskrbi tudi zunanjost s precej drugačno masko in lučmi, ki mu dajejo precej drugačen videz, rekel bi, da manj tovornjakarski kot pri Berlingu ali Oplovemu Combu Lifu. In pohvaliti je treba tudi voznikov položaj. Je takšen kot pri križancih, majhen in sploščen volanski obroč ter namestitev merilnikov na vrhu armaturne plošče pa mu dajeta še dodatne točke glede uporabnosti. Seveda si točke nabira tudi glede prostornosti, tistim, ki bi ga radi uporabili kot priročen družinski avto, pa ponuja še dodatke, kot sta možnost odpiranja zgolj stekla na zadnjih prtljažnih vratih, zložljiv naslon sovoznikovega sedeža ali možnost odpiranja stekel na obojih zadnjih drsnih vratih.

V rubriko družinske prijaznosti (v različici GT Line) spada tudi dvopodročna klimatska naprava, ki se tudi v vročih dneh izkaže s primernim hlajenjem, ugajajo pa tudi trije različni programi učinkovitosti. Za primerno počutje je dovolj že najnižja stopnja, kjer je tudi dotok zraka manj intenziven, a vseeno učinkovit.

Pri Peugeotu je oprema GT Line seveda tista najbogatejša in Rifterju se dobro poda.

Izbira pogona in moči je sicer pri Rifterju široka, a v resnici sta na voljo le dva različna motorja. Turbobencinski 1,2-litrski trivaljnik je na voljo s 110 ali 130 'konji', turbodizelski 1,5-litrski štirivaljnik pa s 75, 100 ali 130 'konji'. Če želite primerno moč za mirno vest, potem je možnosti manj, pravzaprav le obe z največjo močjo. A tista pri bencinskem motorju je povezljiva zgolj z (osemstopenjskim) samodejnim menjalnikom, tako da je za tiste, ki iščejo zmerno cenovno različico, najboljša izbira kombinacija dizla in šeststopenjskega ročnega menjalnika, kakršna je bila tudi preskušena različica. Z njo je tudi potovanje po avtocestah udobno (na nemških je brez težav mogoče voziti tudi več kot pri nas dovoljenih 130 km/h). Tudi v takšnih primerih povprečna poraba ostaja v primernem okviru! Udobno vzmetenje pa se le na bolj luknjastih cestah izkaže kot manj primerno.