Podaljšani test: Škoda Octavia 1.6 TDI (81 kW) Greenline

No, meni se je zgodilo nekaj takega konec junija. Na uredništvo je prišlo vabilo za preizkus čisto novih tekmovalnih enduro motociklov francoskega butičnega proizvajalca Sherco. V motožurnalizmu velja, da se takšnega vabila načeloma ne zavrne, sprejmeš ga in se spoštljivo zahvališ. Opravičilo je lahko le zlomljena roka, pridelana na dirki ali treningu oziroma kak­šna druga opravičljiva okoliščina, sicer se rado zgodi, da te imajo za revo ali pa za premalo 'hard' novinarja, ki si upa le na testiranje motociklov za širše množice, torej kultivirane cestne.

Površen pogled na vabilo me je sprva razveselil, saj je pisalo, da bomo vozili po južni Franciji, kjer je odličnega terena za jezdenje jeklenih konjičkov v izobilju. Uh, super, to bo dogodivščina, pa še dobra vsebina bo in še za naš spletni portal se bo kaj našlo! A ko sem dan pred odhodom s spletnim orodjem za izračun kilometrov in čas vožnje do tja končal pri slabih 1400 kilometrih v eno smer in pri 15 urah za samo vožnjo, me je stisnilo. Pa ne, saj ne grem na drug konec Evrope, saj ne more biti res ...

Vnaprej naveličan dooooolge vožnje sem zjutraj ob osmih sedel za volan naše testne Škode Octavie z 1,6-litrskim motorjem TDI in oznako Greenline, ki pomeni, da je še dodatno naklonjena majhni porabi (saj veste, optmimizirana motorna elektronika, šeststopenjski menjalnik z daljšimi prestavnimi razmerji, gume z nižjim kotalnim uporom pa diskreten spojlerček zadaj za izboljšan zračni tok okoli avtomobila in še kaj), odložil oba starejša otroka v varstvo in v ljubljanskem BTC-ju pobral še preostali del potnikov.

Vsega skupaj štirje kar krepko rasli dedci in nabito poln prtljažnik motoristične opreme (ščitniki, škornji, čelade ...) ter dve pločevinki Red Bulla v hlajenem prostoru pred sovoznikom smo tako odrinili proti Franciji. Začuda se nihče ni pritoževal nad udobjem, čeprav smo bili trije dolgi med 180 in 190 centimetri. Kolega iz Hrvaške sta na zadnjih sedežih dvoglasno žagala vse tja do Genove, kjer je bil prvi resni postanek za hiter sendvič, odlično italijansko kavo in novo plastenko vode. Nato pa sta mrknila že kmalu po prihodu v Francijo. Octavijino dobro podvozje očitno dobro vpliva na počutje potnikov.

Po kar lepem kosu poti pa gledam, gledam in še kar gledam, kdaj bo treba natočiti, a kilometri še kar lepo bežijo. Do prvega postanka nekje pri Narbonnu (1.123 kilometrov od Ljubljane in 257 od Marseilla) smo se ustavljali le zaradi nas potnikov, šele tam sredi Azurne obale je Škoda izpraznila svoje zaloge in s prižgano lučko za rezervo smo zapeljali na bencinsko črpalko. Kazalec prevoženih kilometrov je pokazal 1150 kilometrov. Precej impresivno, a ko smo dobili še račun za gorivo in smo ugotovili, da je za vso pot od Ljubljane do sem, do globokega juga Francije, Škoda Octavia porabila 40 litrov goriva, smo bili povsem navdušeni. Tega pa res ne doživiš vsak dan, pa čeprav smo vajeni vožnje z varčnimi turbodizli. Ampak taka Octavia ima vendarle 110 'konjev' (5 več od navadne 1.6 TDI) in skoraj 1,3 tone, da o prostornosti ne pišemo – skoraj 600 litrov prtljažnika je zlahka pogotnilo kupe prtljage, predvsem motoristične opreme potujoče četverice.

Veste, saj poigravanje s potovalnim računalnikom in s preverjanjem, kolikšna je trenutna poraba in koliko povprečno popije goriva, je kar zabavno početje, ko ti je dolgčas, ko pa prideš na bencinsko črpalko po krepko več kot tisoč kilometrih, prevoženih s hitrostjo (po merilniku, seveda) med 130 in 150 kilometri na uro, pri čemer je klimatska naprava precej delala,

k temu pa dodajmo štiri postavne dedce z vso opremo – si nad dosežkom avtomobila res navdušen. In da tale Octavie Greenline ni varčna le na avtocestnih poteh, je dokazala tudi na našam normnem krogu: 3,9 litra je trenutni redakcijski rekord.

Poraba Octavie je bila nato seveda ena glavnih tem nadaljnje poti, sopotniki so fotografirali števec trenutne porabe in pošiljali SMS-sporočila kolegom. Skratka, bilo je zabavno in veselo, tako da je preostala pot minila kar hitro in smo se malo pred polnočjo zvrnili v hotelske postelje. Po pravici pa povem, da mi takšne dolge poti v enem kosu (prepogosto) ne dišijo, pa četudi s Škodo Octavio.

Toda izplačalo se je! Naslednje jutro so nam na idiličnem kmečkem turizmu Francozi dali v roke odlične hard enduro specialke in vse do zgodnjega popoldneva sem s kolegi vozil po odlični progi, speljani skozi gozdove in prek travnikov. Nekoliko utrujeni, a zadovoljni smo se nato sredi popoldneva odpravili domu naproti in zopet smo se dooooolgo vozili. No, ob spoznanju, da je domača postelja ob petih zjutraj nekaj najslajšega na svetu, se tudi to splača. Kolikokrat smo še natočili gorivo med potjo nazaj, pa lahko že sami preračunate, kajneda?

Besedilo: Peter Kavčič