Podaljšani test: Toyota Aygo 1.0 VVT-i X-Cite (5 vrat)

Kot lahko vidite s fotografij našega Uroša, snega ni manjkalo. Toyotin Aygo sicer ni nastopal v vlogi dirkalnika, čeprav so govorice o Toyotini vrnitvi v karavano svetovnega prvenstva v reliju vedno glasnejše, toda redni obiskovalci tega zanimivega športa vedo, da je še teže biti gledalec kot tekmovalec. Reli se namreč dogaja na lokalnih cestah, dostopi za gledalce pa so še manjše cestice, lahko tudi samo kolovozi. In če so ti zasneženi in v neznanem avstrijskem podeželju, potem je običajno zanimivo.

Aygo kot mestni avtomobil se ne počuti najbolje na avtocesti, vendar je kljub temu navdušil s porabo: naš najboljši rezultat je bil 4,5 litra, kar je še bolje od preizkusa na normnem krogu. Ta je bil zaradi vključene mestne vožnje 4,8 litra, kar je za atmosferski trivaljnik z močjo 51 kilovatov (ali bolj domačih 69 'konjev') dobra popotnica. Na avtocesti smo pogrešali tempomat in šesto prestavo, po mestu pa smo se navduševali nad okretnostjo in poskočnostjo.

Ob polnem plinu, kar pomeni pri vsakem speljevanju, je motor malce preglasen, drugače pa trivaljnik melje svojo melodijo, medtem ko 15-palčna aluminijasta kolesa požirajo kilometre. Kot smo že namignili, je bilo v Avstriji veliko snega. Uroš je bil nad avtomobilom navdušen, saj je z njim prišel povsod. »Medtem ko so drugi obiskovalci relija imeli veliko težav, saj cesta večkrat ni bila splužena, sem z Aygom kot za šalo premagoval tudi najbolj poledenela območja,« je dejal, pohvalil zimske gume Semperit z razmeroma ozko tekalno površino (165 milimetrov) in delovanje stabilnostnega sistema, ki je diskretno poskrbel za tekočo vožnjo. Zanimivo, kljub majhni medosni razdalji (234 centimetra) je bilo malo popravkov na volanu, da bi obdržal smer vožnje.

Toyotin malček tudi med primerljivimi tekmeci spada med manjše avtomobile, zato je prtljažnik velik zgolj 168 litrov. To prostornino zapolnita že dve torbi, zato še kako prav pridejo dodatna vrata, ko zadnja sedeža namesto potnikov gostita prtljago. Prostora resda ni veliko, vendar bosta na zadnjih sedežih zlahka sedela tudi dva večja otroka. O videzu ne bomo zgubljali besed, saj fotografije povedo več kot sto besed. Tribarvna zunanjost in notranjost mu pristajata, živo oranžna pa je tako ali tako magnet za oči, zato boste na cesti brez dvoma opaženi. Pohvalili bomo lepe podrobnosti, kot so črne kljuke ali oranžen Toyotin znak na črnih platiščih, nekaj pripomb pa smo imeli pri očitnem varčevanju. Aygo nima samodejnega prehoda od dnevnih luči v LED-tehnologiji do popolne (nočne) osvetlitve, zato smo se pogosto tudi podnevi vozili kar z navadnimi lučmi. Žal je bilo treba ob vsakem zagonu luči prižgati, če nismo hoteli biti v predorih zadaj neosvetljeni, ko smo zapustili potniško kabino, pa luči ugasniti, saj smo vedno prebudili zvočno opozorilo.

Ponoči smo pogrešali tudi osvetlitev prtljažnika, nekaj slabe volje pa je bilo tudi zaradi neosvetljenih gumbov na volanskem obroču in na vratih. Toda na to se, hočeš nočeš, navadiš. Zadnja bočna vrata nimajo navpično pomičnih šip, ampak se šipi le deloma odpirata navzven. Kit namesto nadomestnega kolesa pa bi takoj zamenjali, saj si ob večji luknji z njim ne moreš veliko pomagati.

Aygo z opremo X-Cite ima že serijsko sedempalčni za dotik občutljiv zaslon, omejevalnik hitrosti, kamero za vzvratno vožnjo, štiri varnostne blazine in dve varnostni zavesi, navigacijo, sistem prostoročnega telefoniranja, stabilnostni VSC, ročno klimatsko napravo itd. Opreme ni malo, sploh pa ne za razmeroma poceni mestnega malčka. Snega imamo počasi že dovolj, zdaj bi nam zelo prav prišla sredozemska klima. Kaj pravite na Koper ali Piran s svojimi ozkimi uličicami?

bese­di­lo: Aljoša Mrak