Podaljšani test: Toyota Prius Plug-in Hybrid Executive

Kako pomembni so hibridni avtomobili za Toyoto, si le poglejte na njihovi spletni strani. Tam so najprej našteti varčneži, šele nato druge različice. Kar niti ni čudno: hibridno Toyoto Prius so začeli izdelovati že leta 1997 in od takrat se prodajne številke le večajo. V nekaterih zveznih državah ZDA je Prius pravi hit in nekatere bolj razvite evropske države sledijo temu trendu.

Rekord na našem normnem krogu, kjer 100-kilometrsko razdaljo prevozimo strogo po cestnoprometnih predpisih (no, hmmm .... saj se tudi drugače bolj ali manj tako vozimo) in kjer je razmerje med avtocesto, magistralno cesto in mestom približno enako porazdeljeno, je odslej 2,9 litra. In to z vključeno klimatsko napravo in radiem, da ne bo pomote! To je kar visoko postavljena letvica za vse bodoče varčneže, zato se Priusu kar nekaj časa ni treba bati, da bi izgubil primat.

Še veliko bolje mu gre pri vsakodnevni vožnji. Napisal bom svoj primer, s katerim se bodo poistovetili številni starši, ki se vozijo vsak dan v večje mesto. Moja pot iz periferije v središče naše prestolnice, kjer ima Avto magazin svoje prostore, je dolga sedem kilometrov, če seštejemo še pot domov, je to skupno 14 kilometrov. Plus odvoz in prevzem otrok v šoli, kar nam je poleti, hvala bogu, privarčevano, plus trgovina (kjer ne glede na letni čas pustimo večino zasluženega denarja) – in nabere se okoli 16 kilometrov. Podaljšanotestna Toyota Prius Plug-in, ki je imela pri prevzemu že 43.985 kilometrov, zmore zgolj na elektriko preverjenih 18 kilometrov. Ste razumeli?

S podobnimi vožnjami, kot jih imam sam, bi se lahko ves teden vozili samo na elektriko!! In to, kot smo že omenili, z vključeno klimatsko napravo in prižganim radiem, ki sta kar velika porabnika elektrike, in tudi po ljubljanski obvoznici, kjer se sicer morate postaviti za najpočasnejše tovornjake. Zanimivo, čeprav sem mislil, da ga bo zdelala klančina in naše službene garaže ter nežen vzpon čez avtocesto, zmore Prius Plug-in vse brez pomoči 1,8-litrskega bencinskega motorja. Edini pogoj je, da ste s stopalko za plin nežni pri vsakem pospeševanju. To v praksi pomeni, da boste v Ljubljani izpadli bolj kot vozniki iz Nove Gorice ali Murske Sobote, če me razumete, a vseeno ...

V tem kontekstu velja pogledati tudi večino graje tega avtomobila. Če bi Priusa gledali skozi prizmo običajnega avtomobila, mu lahko zlahka in takoj pripišemo premehko in preveč glasno podvozje, preveč posreden in zato umeten občutek tako na volanskem sistemu kot na stopalki za zavore, premehke sedeže, ki so bolj pisani na kožo obilnejšim Američanom kot koščenim Evropejcem oziroma Azijcem (čeprav se tudi to na žalost spreminja – na slabše, seveda), nad obliko volanskega obroča in stikal na njem pa je škoda izgubljati besede.

To je enostavno preživeto. Toda če predpostav­ljamo, da si tak avtomobil vselej kupi ne­kdo, ki se mu v življenju ne mudi in raje zelo umirjeno sledi prometnim tokovom, potem večina teh opomb nima pomena. To je avtomobil, ki prav razvaja s slišnim udobjem, ko se vozite samo na elektriko, in tudi takrat, ko mehko in skoraj nezaznavno samodejno preklaplja med elektromotorjem in motorjem z notranjim zgorevanjem. Edini pogoj je nežnost na stopalki za plin, sicer postane neskončnostopenjski menjalnik zelo glasen in edina uteha postane, da elektromotor poskrbi za zelo spodbudno poskočnost s stoječega starta.

Toda pred nabavo priključnega Priusa velja razmisliti o tem, kako ga boste polnili (kabel iz stanovanja ni ne najlepši niti priporočljiv, saj po pravilih ne smeš uporabljati podaljška, osnovni kabel pa ni ravno dolg), poleg tega je zaradi dežja zelo pametno imeti vsaj nadstrešek, če že nimate garaže. Nato pa dve urici polnjenja (baterija skoraj nikoli ni povsem prazna, saj se pri vsakem zaviranju z motorjem ali zavoro znova polni, kdaj je dovolj, pa pokaže lučka ob vtičnici na desnem boku) in bencinska pomoč bo ostala le še za konce tedna za izlete na morje ali v gore.

Besedilo: Aljoša Mrak