Podaljšani test: Toyota Prius Plug-in Hybrid Executive

»Preberi si navodila za uporabo!« je za mano še zavpil Seba. »Natančno!«

Jih bom pač prebrala. Zrak v garaži ni ravno kaj prida, a prej se pač ne morem odpeljati. Tako debelega priročnika za uporabo najbrž ni niti za Apollo 13, a na srečo je tako preprosto napisan, da bi ga razumela tudi moja babi, ki ni nikoli vozila. Ko sem končno zagnala motor, je pred mojimi očmi utripnil visokotehnološki zaslon, ki prikazuje delovanje hibrid­neža. Priznam, da sem si za trenutek zaželela, da bi mi Jeremy in Richard malo predelala avto.

Saj ste gledali tisti Top Gear, v katerem sta Multiplo spremenila v vozilo za starejše (nedefinirano rjava barva slušnega aparata, vezeni prtički na tapeciranih sedežih, nekaj on-off gumbov, pena na sprednjem delu, avtobusna ogledala in GPS s štirimi lokacijami: dom, Magda, hčerka, bingo?) Kje je gumb, na katerem piše plato nad podzem­no garažo?!

Ne najdem, ampak tole bo očitno šlo laže, kot sem mislila. Po desetih minutah sem splavala in poletela. Pa ne tako kot polkovnik Rumpelstrosse iz filma Možje v letečih škatlah, ampak elegantno kot Fittipaldi v zlatih časih. Malo se mi je zdelo neumno, da sem molila h Clarksonu, saj mi je bilo takoj jasno, da sem se znašla v avtu, ki bo vse naredil namesto mene, poleg tega pa bo tako pametno varčeval, kot sama ne bi nikoli zmogla.

Mestna električna vožnja s Priusom me je spomnila na čas, ko sem se na morju še vozila z električnimi avtomobilčki v lunaparku, zdaj pa sem z enim takšnim malo večjim potovala tja. Priznam, da sem zanemarila nekaj vtičnic na poti in onesnaževala zrak veliko bolj, kot bi bilo treba, a malo se mi je mudilo – letos namreč ni bilo ravno veliko sonca, Prius pa mi je pokazal, da tako zelo priden pa spet ni.

Bejba ocenjuje

Model: Toyota Prius Plug-in Hybrid Executive.

Prvi vtis: Raje bi se vozila s šajtrgo kot s tem plovilom!

Cena: Toliko pač stane, da svetu poveš, da si z eno nogo že v prihodnosti.

Poraba goriva: 4,0 l/100 km (na avtocesti, sicer pa nič, nič).

Gospodinjska matematika: 100 km = okrog 6 evrov = loterijski listek, ki mi lahko prinese več milijonov, ampak bom šla za ta denar raje na morje in nazaj (baterija se ves čas povratno polni).

Če poslušam ... Včasih pozabim, da se vozim.

Rokovanje: Killing me softly.

Zadnji zici: Tako mehki, da jo bom odnesla brez žuljev.

Posebni plusi: Kamera za parkiranje (to zato kljub malo slabši preglednosti nazaj postane mala malca), ogrevanje sedežev (puncam to paše), korektor laka (puncam to večkrat pride prav), sistem osmih zvočnikov JBL (avtu dodajo nekaj drznosti), HUD ali head-up display (da so oči ves čas na cesti – saj pravim, da je avto zanesljiv!), hi-tech ekran, občutljiv za dotik (z njim se je fino igrati) in lokator ukradenega vozila (hm, no, izgubljenega ... kje sem parkirala?), velik dodaten predal pri sovoznikovem sedežu (ker omar ni nikoli preveč).

Drugi vtis: Vozim se kot gospa – ime modela pove vse!

Avto odsvetujem: Avanturistom (sredi ničesar ni polnilnih postaj, avto pa ima majhen bencinski rezervoar), hiperaktivcem (baterija se polni uro in pol) in nostalgikom (avto ima precej futurističen značaj).

Besedilo: Tina Torelli