Poskusni zajček

Priključni hibridi radi obetajo in predvsem obljub­ljajo veliko, tako tudi Oplov veliki križanec s pogonskim sklopom Hybrid4 vsaj na papirju pri tem ni izjema. 1,6-litrski prisilno polnjeni bencinski motor in dva električna motorja obljubljajo najboljše iz obeh svetov, ob skupnem delovanju pa ponudijo štirikolesni pogon in razpoložljivo moč kar 221 kilovatov (300 ‘konjev’). Dva elektromotorja, enega spredaj in drugega zadaj, napaja baterija z zmogljivostjo 13,2 kilovatne ure, ki obljublja 59 kilometrov avtonomije.

Takoj moram reči, da se Grandland Hybrid4 res najbolje počuti v hibridnem voznem načinu (eden od štirih načinov poleg 4WD, Sport in Electric), v katerem bodo lastniški primerki verjetno preživeli veliko večino svojih kilometrov in ki favorizira umirjen pristop ter izpostavi, kolikor je to le mogoče, električni pogon. Se pa pogonska sklopa lepo dopolnjujeta – vklop in izklop bencinskega motorja sta skoraj nezaznavna, kilometre niza v tišini in udobju.

Predvsem v mestu se mu prileže tudi električni način, v praksi pa se je izkazalo, da polna baterija, ki se najhitreje napolni v slabih dveh urah, brez večjih težav ponudi celo za več kot 50 kilometrov avtonomije. Kadar pa se zaloga električne energije izprazni, Grandland pospešuje zelo neodločno.

Nenadni sunki električne pomoči so nepredvidljivi, kot da se ne bi znal odločiti, kdaj izkoristiti tistih nekaj vatov električne energije, ki jih je nabral z rekuperacijo pri zaviranju in odvečni energiji motorja. Takrat se tudi poraba hitro dvigne, predvsem zaradi več kot 300 dodatnih kilogramov, kolikor tehtajo baterije in električna motorja, ter hitro preseže osem litrov bencina na sto kilometrov.

Seveda sem prepričan, da ga nihče ne bo kupil zaradi športnega načina, pa vendar me je nekoliko razočaral. Razpoložljiva pogonska moč namreč Grandlanda ​z lahkoto iztiri iz njegovega pričakovano umirjenega načina, podvozje pa tej moči preprosto ni kos. Ob močnem pospeševanju ter v zavojih vozniku ne vliva zaupanja, volan pa ne ponudi informacij, kje je meja oprijema. Skupna pogonska moč 221 kilovatov torej bolj pomaga marketinškemu oddelku, ne pa resničnim užitkom med vožnjo, ki jih vsaj po tihem obljublja nazivna moč.

Paradoks priključnih hibridov pomeni, da je njihov smisel odvisen od doslednosti polnjenja. Če boste polnili baterijo doma, čez noč in ob vsaki dani priložnosti, električna avtonomija pa znaša približno toliko kot povprečno število dnevno prevoženih kilometrov, potem bo služil dobro in izpolnil obljube. V nasprotnem primeru baterija pomeni dodatno težo, prtljažni prostor pri Grandlandu pa zmanjša s 514 na skromnih 390 litrov. Zato je treba skrbno pretehtati prednosti in slabosti, saj je Hybrid4 primeren le za majhno skupino uporabnikov.

Za povprečnega uporabnika bo klasično gnani Grandland predstavljal boljšo uporabniško izkušnjo, tako z vozniškega kot tudi s finančnega vidika. Kdor pa zares hrepeni po električnem Oplu, naj se raje ozre po povsem novi Mokki-e