Škoda je pokazala nov model Karoq, s katerim gre prikupni, a precej nenavadni Yeti v zgodovino. Kako se je snežna pošast izkazala na naših testih?
Iz arhiva testov Avto Magazin:
Sebastjan Plevnjak, Kratki test: Škoda Yeti Outdoor 2.0 TDI 4x4 Ambition
- In če nadaljujem kar z njo (z obliko), bi težko rekli, da Yeti prepriča, ker je lep, čeprav pri Škodi trdijo, da je eden najprivlačnejših kompaktnih športnih terencev na svetu.
- V njem se voznik in potniki brez težav in nepotrebnega prilagajanja počutijo dobro. Položaj za volanom je dober, volanski obroč nastavljiv vzdolžno in prečno, stikala so tam, kjer jih voznik potrebuje. S sedenjem nimajo težav niti potniki na zadnji klopi, pri tem so jim v veliko pomoč pomični (in s prilagodljivimi naslonjali) zadnji sedeži.
- Glede na višino avtomobila je nagibanja karoserije precej manj kot pri nekaterih tekmecih, voznikov občutek in nadzor nad avtomobilom pa sta več kot dobra.
Dušan Lukič, Podaljšani test: Škoda Yeti 2.0 TDI 4x4 Elegance
- A najbolje ga je verjetno označil naš Matevž, ko je jasno zapisal, kaj bi bil Yeti, če bi bil čevelj. Ni sprinterski copat, ni gojzar, ni usnjen lepotec za gledališke premiere – je pa za vsak dan primeren in tudi v skrajnih (na obe strani) razmerah še sprejemljiv lahek, umirjen treking čevelj. Bolje bi ga skoraj težko označili.
- Tu in tam se je našel kdo, ki je sicer pohvalil praktično obliko in opremo (nastavljive obešalne kljukice in podobno) prtljažnika, manj pa njegovo prostornino. Za dovolj praktično družino ga bo dovolj tudi za daljši dopust, ampak saj veste, kako je s prostorom v prtljažniku: nikoli ga ni preveč.
Primož Jurman, Podaljšan test: Škoda Yeti 2.0 TDI 4x4 Elegance
- Manj navdušen sem bil nad velikostjo prtljažnika; že za nekajdnevno rajžo, recimo za ogled dirke, bi dva založila tudi zadnjo klop. Tudi navigacija je na trenutke nerazumljiva, predvsem pa ima težave pri iskanju določenih krajev. Hm, motorju se skoraj ne pozna, da je dizel, tako iskriv je.
Aljoša Mrak, Škoda Yeti 2.0 TDI (103 kW) 4X4 Experience
- Zato če imate vikend v hribih, si najprej zagotovite primernejšo obutev, preden boste s štirikolesno gnanim in z elektronskimi pripomočki obdarjenim Yetijem ostali povsem nemočni v blatu. So pa zato gume zelo primerne za asfaltno površino, saj zagotavljajo dobro lego na cesti.
- Po Octavii (Scout) ima Yeti spredaj McPhersonovi vzmetni nogi, zadaj pa večvodilno zadnjo premo. Zadnji kolotek je v primerjavi s tistim pri Octavii širši za 30 mm in skupaj s kar 23-milimetrskim premerom stabilizatorja zagotavlja, da se Yeti skoraj ne nagiba pri vožnji skozi ovinke. In ne le to, celo pelje se kot povsem navaden osebni avtomobil, kar je pri višjih SUV-ih prej izjema kot pravilo.
- A to ni tako moteče kot dolg gib sklopke, ki preprečuje, da bi bil položaj za volanom (s trdimi, toda odličnimi sedeži in v vseh smereh nastavljivim volanskim obročem! ) idealen. Yeti ima po vzoru najboljših (BMW) stopalko za plin vpeto v peti, kar lahko le pozdravimo.
- Nekaj kompromisov boste morali skleniti le pri zadnjih sedežih in prtljažniku. S sistemom varioflex (vzdolžno pomična zadnja sedeža, ki sta dva centimetra višja kot sprednja, preklopljiv sredinski del naslona, ki se spremeni v priročen komolčnik, sedeži so tudi povsem odstranljivi) bo to sicer lažje, vendar dveh velikih potnikov na zadnjih sedežih in ogromno prtljage ne bo možno peljati sočasno.
In kaj smo večinoma hvalili in grajali?
Všeč nam je bila kombinacija turbodizelskega motorja, menjalnika (ročni ali DSG) in štirikolesnega pogona, večinoma smo hvalili tudi lego na cesti skoraj brez nagibanja v zavojih, prilagodljivo notranjost, izdelavo in počutje potnikov v splošnem.
Grajali pa smo požrešnost 1,8-litrskega bencinskega TSI motorja, precej visoko ceno (pri bolje opremljenih modelih), dolg gib stopalke za sklopko in pa premajhen prtljažnik.
Sicer pa nam bo Yeti ostal v dobrem spominu. Na svidenje, Yeti, dobrodošel Kodiaq!
Matevž Hribar
foto: arhiv AM