Primerjalni test: Audi Q5 2.0 TDI DSG Quattro, BMW X3 xDrive20d, Mercedes-Benz GLC 250 d 4Matic

Q5 je pravi starosta med trojico. Na trgu je že od leta 2008, prenovo je doživel štiri leta pozneje, kmalu pa ga bo zamenjal povsem nov model, seveda z enakim imenom. BMW X3 je dve leti mlajši, zadnjo prenovo je doživel lani – in od tedaj je tudi na voljo s popolnoma novim 190-'konjskim' dvolitrskim turbodizlom. In GLC? Ta je popoln novinec, saj je primerjalni test nastal v času mednarodne predstavitve, veliki test pa boste lahko v Avto magazinu brali oktobra – si ga pa pri nas že lahko omislite. Da vse tri deli toliko let, na prvi (pa tudi na drugi) pogled niti ni tako zelo opazno, razlike se pokažejo šele, ko so razmere na cesti ali vozne zahteve precej daleč od idealnih, pa seveda takrat, ko vse tri postavimo povsem vštric in iste funkcije preizkusimo drugo za drugo. Precej različno se bodo v vseh treh konkurentih počutili tudi tisti, ki sodijo v generacijo ne le uporabnikov, ampak tudi ljubiteljev sodobne infozabavne tehnologije in ki se na pametnem mobilniku počutijo kot doma. Tak­šnim se bodo nekateri iz trojice zdeli res zastareli, nekateri zelo klasični, nekateri pa kot izgubljena priložnost za še kaj več. Toda pojdimo po vrsti, od tretjega proti prvemu mestu.

3. mesto - Audi Q5 2.0 TDI DSG Quattro

Pravzaprav ni presenetljivo, da je Q5 (pa čeprav le za las) ostal na zadnjem mestu. Je najstarejši, ima najmanj prijazno lego na cesti, zaostaja tudi pri menjalniku in zmog­ljivostih. Njegov motor je sicer na papirju enako zmogljiv kot tisti pri bavarskem tekmecu, a je med trojico (za las) najpočasnejši, pa tudi sicer daje vtis, da mu je od vseh najmanj do tega, da bi od sebe dal še zadnje atome moči. Sedemstopenjski DSG je pri prestavljanju navzgor umirjen in hiter, manj pa se izkaže, ko se voznik premisli, pa je zato treba na hitro skočiti prestavo ali dve navzdol in seveda ko je treba čisto počasi manevrirati na klancu. Tu so klasični avtomatiki še vedno v prednosti. Notranjost Q5 je čista nemška klasika. Veliko črnine, analogni merilniki, a z velikim barvnim LCD-zaslonom med njimi, dober infozabavni sistem s hitro in pregledno navigacijo, ki zna uporabljati tudi Google Earth. Sedi se dobro, je pa res, da dokler voznik ni višji od 190 centimetrov, to velja za vse tri. V Q5 začne prostora, ko spredaj sedeči potiska sedež nazaj, zmanjkovati naprej med trojico, a za 180 centimetrov velikim voznikom boste vseeno sedeli dovolj udobno. Ergonomija je zelo dobra in udobnega položaja za volanom ni težko najti. Zadaj je prostora največ med vsemi tremi, sedelni del je dovolj visok, prostora pa je dovolj tudi nad glavo. Tudi pri prtljažniku se Q5 izkaže pri prostornini, poleg tega je med trojico tudi najbolje urejen, z dvojnim dnom, ki ga pokriva na eni strani pritrjena polica (pri tekmecih pokrov ni pritrjen, zato se ob odpiranju ponavadi premakne). Q5 med trojico deluje najmanj udobno, ko je cesta slaba, še posebno na zadnji klopi (je pa res, da sunkov, ki se prebijajo v notranjost, ne spremlja potresavanje in živčnost kot pri BMW-ju), hkrati pa je tudi najmanj suveren, ko se znajde v ovinkih. Podkrmarjenje je izrazito in ga je med trojico tudi najteže nadzirati, hkrati pa lahko zadek tu in tam malce svojeglavo zdrsne iz smeri. Da vse skupaj ostane pod nadzorom, skrbi zelo odločen stabilnostni sistem ESP, ki v dogajanje poseže skoraj takoj in brez milosti, hitrost avtomobila, ki zdrsne, pa močno zmanjša, preden vajeti prepusti vozniku. Zanesljivo, a konkurenca dokazuje, da se da enak učinek doseči tudi z manj ostrim delovanjem.

2. mesto - BMW X3 xDrive20d

BMW je seveda tisti izmed treh konkurentov, ki hoče biti bolj športne sorte (kot se za BMW tudi spodobi). To ima dobre in slabe strani, vsekakor pa je tu in tam na njem videti, da se prihod čisto novega X3 leta 2017 ne bo zgodil prav nič prezgodaj. Kljub temu je lanska prenova naredila veliko, da X3 dobro skriva letnico rojstva. Merilniki so zdaj bolj pregledni, saj so napol digitalni, a vseeno malo premalo pregledni, ko gre za prikazovanje hitrosti, in skopi, ko gre za podatke, ki so jih sposobni prikazati. A so zato očesu zelo prijazni in dajejo vtis sodobnosti. Novi dvolitrski turbodizel ne skriva, da želi biti športen. Odzivi na voznikove ukaze so hitrejši kot pri konkurenci, veselja do vrtenja je več, je pa več tudi hrupa – vendar je za to bolj kot motor kriva izolacija, saj je tudi pri večjih hitrostih X3 najglasnejši med konkurenti. Hrup vetra je pri avtocestnih hitrostih najbolj izstopal, že pri 'slovenskih' hitrostih se začne piš okoli ogledal, pri večjih pa je edini od trojice, pri katerem je hrup vetra moteč. Kot preostala konkurenta X3 ni lahkokatergornik – je pa med trojico najlažji, in to za lepih 100 kilogramov. Zato ni presenetljivo, da je precej hitrejši od enako zmogljivega Q5, ne more pa se kosati s (predvsem pri navoru, ki ga je za četrtino več) bolj zmog­ljivim GLC. In zanimivo: kljub najmanjši masi je bil X3 najbolj žejen pri testni porabi, pa čeprav po uradno deklarirani sodi v sredino. Osemstopenjski samodejni menjalnik je še en svetla točka avtomobila: uglajen, ko je treba, hiter in odločen, ko voznik to od njega zahteva. Lega na cesti je predvidljivo športna: volan je bolj neposreden kot pri preostali trojici, nagibanja ni preveč, nos med trojico najbolj zvesto sledi ukazom z volana. Športni vozniki bodo z BMW najbolj zadovoljni, je pa res, da se bi morali sprijazniti z nekoliko živčno lego na cesti, zlasti ko je ta v slabem stanju. Takrat podvozje pokaže svoja leta in avto se nekako noče umiriti po posameznih sunkih. To dobro občutijo tudi potniki zadaj, ki se morajo ob tem sprijazniti tudi z zelo nizko nameščeno sedalno površino zadnjih sedežev, zaradi česar je sedenje zadaj v X3 daleč najmanj udobno med trojico, pa čeprav je vzdolžno in po višini prostora sicer dovolj. Spredaj se sedi bolje, je pa v X3 najmanj prostora za višjerasle voznike, saj je najbolj skop z vzdolžnim pomikom prednjega sedeža (kar je tudi razlog, da zadaj ostane največ centimetrov vzdolžnega prostora, ko je prednji sedež pomaknjen čisto nazaj. Sicer je sedenje spredaj dobro, enako velja tudi za ostanek ergonomije. Prtljažnik? Velik, po večini mer celo največji med trojico, a je hkrati X3 edini, ki pod dnom nima dodatnega prostora, kot ga ima enako veliki prtljažnik v GLC-ju, na primer. Prav takšne podrobnosti so X3 odnesle višjo uvrstitev.

1. mesto - Mercedes-Benz GLC 250 d 4Matic

Oznaka 250 d namesto 200 d pomeni, da je bil GLC za 14 'konjev' močnejši od konkurence. A 200 d bi bil za 20 šibkejši, zato smo se odločili za močnejšo različico – tisto, kar prinese več moči (in predvsem za 100 Nm več navora), na drugi strani odnese toliko višja cena. Pa čeprav je treba priznati, da je cenovna umestitev zmogljivejšega dizla pri GLC-ju ugodna, saj je le za dobrega tisočaka dražji od šibkejšega, vendar je z njim povsem drug avto, veliko bolj odločen in doma tudi pri večjih hitrostih. Prav na ovalni stezi Bridgestonovega testnega centra blizu Rima, kjer so hitrosti tudi v ovinkih tja do 200 kilometrov na uro, se je izkazalo, da se med trojico prav GLC pri njih počuti najbolj domače. Volan je ravno prav neposreden, podvozje ravno prav čvrsto, vse deluje, kot da je bil GLC ustvarjen za takšne razmere. Eden od razlogov za to je zračno vzmetenje Air Body Control, ki poskrbi tudi, da je GLC, ko je nastavljen na Comfort, najbolj udoben izmed trojice, hkrati pa se ob športni nastavitvi dobro znajde tudi med ovinki. Tam sicer ni tako nevtralen kot X3, ga je pa med trojico pravzaprav najlaže voziti res hitro, saj je mogoče drsenje nosa izničiti le z drobnimi popravki na stopalki za plin, njegove linije so vedno predvidljive in voznik dobi občutek, da ga je preprosto peljati na meji. ESP je tako kot pri Audiju zelo odločen (pri BMW-ju svoje popravke opravlja precej bolj neopazno), devetstopenjski samodejni 9G-­Tronic pa svoje delo opravlja dobro in neopazno, smo si pa včasih zaželeli, da bi bil hitrejši in odločnejši. Prostora tako spredaj kot zadaj je dovolj. Dvoboj na zadnjih sedežih GLC-ja v primerjavi s Q5 izgubi, a le zato, ker so ti nekoliko premehki na robovih, zato je sedenja na njih za odtenek manj udobno. Velik plus smo GLC-ju dodelili za prtljažnik, da je velik, lepo obdelan in ima pod dnom prijazno velik prostor za tudi malo večje drobnarije. Nakladalna višina je sicer za nekaj centimetrov višja, a ne toliko, da bi to zmotilo. Spredaj se sedi odlično, zvočna izolacija je dobra, enako velja tudi za ergonomijo. Zanimivo je, da so se pri Mercedesu odločili za kombinacijo klasičnih analognih merilnikov z velikim visokoločljivostnim zaslonom, ne pa za popolnoma digitalne merilnike. Zato je videz nekako nenavaden, saj sta analogna merilnika hitrosti in vrtljajev na pogled precej 'starinska', vmes pa je odličen in dobro pregleden LCD z lepo grafiko. Čeprav je motor bolj zmogljiv od konkurence, je bil GLC tudi najvarčnejši na testu, pa tudi zvočno najbolj prijazen. Če k temu dodamo še prijaznost in prostornost njegove kabine ter uglajene, vedno zanesljive, a ne dolgočasne vozne lastnost, hitro postane jasno, zakaj je kljub najvišji ceni (ob tem velja poudariti, da večino razlike do zasledovalcev prinese zračno podvozje, ki si ga pri konkurentih na žalost ni mogoče omisliti) tokrat številka ena na testu.

bese­di­lo: Dušan Lukič