Primerjalni test: BMW 340i Sport Line in Mercedes-Benz C400 4MATIC Exclusive

Ko so v igri športniki, štejejo lega na cesti, bočni pospeški, zabavnost v ovinkih in brutalnost pospeševanja na ravninah. Časi z dirkališča so številke, ki so za vrstni red odločilne. A obstaja še en vrsta športnih limuzin: hitrih (celo zelo hitrih), a vendarle ne tako ekstremnih. Takšnih, ki so namenjene bolj hitrim avtocestnim kilometrom. Ne tako zelo kot najzmogljivejši dizli, seveda: tu še vedno štejeta tudi zvok motorja in lega na cesti, a pričakujemo tudi več uglajenosti, civiliziranosti. Toda kaj šteje bolj? Možnost drsenja v oblaku dima izpod zadnjih koles ali uglajenost pri avtocestnih hitrostih? Odzivnost na ukaze z volana ali zanesljivost v vsakem vremenu? Športen zvok ali dobra zvočna izolacija? Večinoma sicer vsakdo, ki izbira med takšnimi avtomobili, vnaprej ve, česa si želi bolj – a neredko na to po testni vožnji pozabi. Ja, ti avtomobili so lahko (na srečo) tudi stvar srca in čustev, ne le skupek številk in ocen.

1. mesto Mercedes-Benz C400 4Matic

Ne, ne zgodi se prav pogosto, da bi na Avtomagazinovem primerjalnem testu imeli dva zmagovalca. In če smo čisto natančni: tudi tokrat ju v bistvu nimamo. Res je, da sta oba dobila enako število točk, a v resnici sta si tokrat konkurenta po duši tako različna, da sta vsak po svoje precej boljša od konkurenta. Mercedes je s svojim zračnim vzmetenjem na primer opazno boljši na slabi cesti, na kateri se pri najbolj udobni nastavitvi v notranjost komajda prebije kak udarec. Potniki bodo uživali, ne le zaradi odličnega blaženja na neravnini, temveč tudi zaradi dobre zvočne izolacije. Užival bo tudi voznik: morda ne, če si želi dinamičnega vijuganja skozi ovinke, a pri velikih hitrostih in v dolgih ovinkih (sploh če so v njih neravnine) je tale Mercedes vzvišeno miren in vozniku vzbuja zaupanje. Na ovalni stezi Bridgestonovega testnega centra v Italiji, ko je hitrost v nagnjenem ovinku več kot 200 kilometrov na uro, je ta avto preprosto doma. Ravno prav neposreden volan, nobene živčnosti ... vozniku da vedeti, da je brez težav zmožen ves dan tako delovati. In ves dan bo v sedežu zdržal tudi voznik, saj je ta res udoben, malo manj pa bodo uživali potniki zadaj, ker je prostora tam malenkost manj kot v BMW-ju. In ker ima ta C tudi štirikolesni pogon, bo tako suveren kot na suhem asfaltu tudi v precej manj prijaznih voznih razmerah.

1. mesto: BMW 340i

BMW je pravzaprav čisto nasprotje Mercedesa. Zanimivo je, da nam je bil njegov motor malo manj všeč kot Mercedesov: vrstni šestvaljnik ima sicer bolj športen zvok in se lepše zavrti v najvišje vrtljaje, a hkrati daje v nižjih občutek rahle zaspanosti, rahlega zamika med ukazom s stopalke za plin in reakcijo motorja. Med vsakdanjo (tudi hitro) vožnjo je to tudi po zaslugi vrhunske osemstopenjske avtomatike skoraj neopazno, a ko voznik poskuša voziti res hitro, zamiki postanejo opazni, podobno kot pri nekaterih manjših, štirivaljnih bratih. Da je 340i športnik, zna dokazati tudi na stezi in med stožci. Ni le opazno hitrejši od Mercedesa, je tudi natančnejši, odzivnejši, agresivnejši. Zaradi pogona zadaj in zmogljivega motorja (in stabilnostnega sistema, ki se ga da popolnoma izklopiti) zlahka obvlada tudi bočna drsenja. Športnost ima tudi negativne strani: pri visokih hitrostih je za nekatere voznike volan morda preveč neposreden, skorajda živčen, hrupa vetra je opazno več kot pri Mercedesu, in to že pri 130 kilometrih na uro, klasično vzmetenje, ki je med ovinki odlično, se na slabši cesti slabše izkaže. Tudi sedenje ni tako zelo udobno kot pri Mercedesu (je pa še vedno odlično), a se sedeži oddolžijo z odličnim bočnim oprijemom, na zadnji klopi pa je malo več prostora za kolena in glave (in za malenkost manj za komolce). Ja, BMW je opazno bolj športen in manj uglajen kot Mercedes, a to je pač del njegove osebnosti, kot prav nasprotno velja za Mercedes. In ravno to je tisto, kar smo zapisali v uvodu: po številkah sta morda izenačena, a v resnici sta si zelo različna. Na srečo.

bese­di­lo: Dušan Lukič