Tri najnovejše vroče različice običajnih majhnih družinskih avtomobilov že s svojimi imeni obetajo, da gre za zanimive in hitre igračke – toda ali ST, GTi in R.S. jamčijo za zabavo?
Primerjati najmočnejše, najbolj športne in seveda tudi najdražje primerke tako razširjenih 'superminijev', kot so Fiesta, 208 in Clio, je zabavno opravilo. Najpomembnejše razlike so opazne prav med vožnjo. Videz vseh treh dokazuje, da so si tržniki pri treh uglednih znamkah svoje najbolj navite 'supermalčke' predstavljali precej različno. Fordovci so se najbolj zanašali na vsebino in razen nekaj malenkosti, sicer običajnih pripomočkov za žlahtnejši športen videz, niso potrebovali, torej večja in širša kolesa, seveda z lahkimi kolesnimi obroči, malenkost znižano podvozje, posebna, a nevpadljiva barva, spremenjena maska in spodnji del zadnjega odbijača, zadnji spojler ter napis ST.
Malce več razlik v primerjavi z osnovnim serijskim Cliom so R.S.-u namenili renaultovci – kričeče rumena barva, črno lakirani lahki kolesni obroči, od vseh treh največji spojler in ličen dodatek pod zadnjim odbijačem, oblikovan kot poseben aerodinamični dodatek, ob seveda nižje na kolesa nasajeni karoseriji. Pri Peugeotu pa se je najbrž našla četica zanesenjakov, ki zadnjih nekaj let kar niso mogli zdržati brez svojega GTi-ja. 208 je tako ob nekaj znižanem podvozju, malenkost spremenjenem prednjem in zadnjem delu ter zadnjem spojlerju dobil le zelo bojno rdeč lošč ter številne nalepke z oznako GTi. Niso si mogli kaj, da ne bi na eni celo objavili napisa: GTi is back! Saj jih razumemo, ampak vseeno se zdi, kot da so si morali pozdraviti manjvrednostni kompleks, ker so prejšnja vodstva Peugeota 'ubila' ikono mladih in divjih, kar je bil dolga leta skoraj legendarni 205 GTi.
Ko smo jih postavili drugega proti drugemu na 'naš' krog v Racelandu pri Krškem, smo že imeli nekaj izkušenj z njimi. Že do tja smo se zapodili (s splošno omejitvijo avtocestnega vsakdana) in med potjo ugotovili, da so za običajno potovanje razlike med tistim, kar so nam dobavili iz konstrukcijskih oddelkov, le malenkostne in da gre iskati ta pravega bolj po tistem, kar si vsak kupec osebno predstavlja pod pojmom udobje. Glede modnih in elektronskih dodatkov je potovalna družba na najslabšem v Fiesti. Majhen infotainment zaslonček (bolj informacije o radiu in pritiklinah) je sicer povsem zadovoljil, a v primerjavi s tem, kaj na tem področju ponujata francoza, ni zadovoljil. Seveda pa je treba takoj vzeti v roke še cenik, ki je končni sodnik o tem, za koliko si bomo privoščili zabave med vožnjo in ali si bomo za pomoč omislili tudi navigacijsko napravo ali celo zanimivo Renaultovo povezavo z internetom. Vsekakor pa je pohvalno tudi to, da je pri vseh treh na voljo povezava z mobilnikom in da je postopek otročje lahek.
Za ugotavljanje tega, koliko so se konstruktorji vseh treh znamk potrudili, da bi njihovi izdelki ustrezali temu, kar si širša javnost predstavlja pod ST, GTi ali R.S., pa ni poti mimo pridobivanja vtisov na dirkališču. Že res, da običajni promet tam nikoli ne poteka, a tam zagotovo najlaže dobimo potrditev naših vtisov o podvozju in resnični skladnosti motorja, menjalnika in podvozja.
Tam je bil izid jasen: za hitro in športno vožnjo so najbolje poskrbeli pri Fordu. Natančen volan je osnova, odlično je prenašal tisto, kar smo hoteli od avtomobila, vstop v ovinek je bil preprost, podvozje je zagotavljajo stabilno in nadzorovano lego, motor pa je, kljub najmanjši moči in v povezavi z odlično usklajenim menjalnikom, pomembno prispeval k skladnemu obnašanju Fieste na dirkalnem preizkusu. Oba francoza sta Fiesto zasledovala na sicer zelo majhni oddaljenosti s kar neverjetno izenačenostjo v svojih zaostankih.
Nekoliko manj natančen volanski mehanizem (pri Renaultu) in nekoliko več neusklajenosti pri prenosu moči motorja na cesto (pri Peugeotu) so znak slabšega dela konstrukcijskih oddelkov obeh pri zagotavljanju najprimernejšega podvozja. Clio je tudi na 'krogu' dodatno izstopal zaradi menjalnika. Odličen dvosklopčni menjalnik je konstrukcijsko namenjen različicam, kjer je najpomembnejši del predvsem udobje, njegove športnosti pa strokovnjaki za menjalnike niso mogli izboljšati – preprosto rečeno, menjalnik je prepočasen za avtomobil, ki sliši na dodatni napis R.S. (ali pa bodo pri Renaultu morali iz naših spominov izbrisati vse o dosedanji zgodbi o Renaultu Sportu!).
Ko pa primerjamo tole trojico za uporabo na običajnih cestah, se razlike poenostavijo. Z vsemi tremi je potovanje na daljše razdalje prav tako zabavno kot vožnja po mestu, na vijugastih cestah pa so vsi trije zanesljivi in zabavni – in tudi tu Fiesta malce izstopa.
K sreči pri vseh treh njihove dodatne 'dirkaške' lastnosti skoraj v ničemer ne načenjajo udobja (kar bi glede na posege v podvozje in večja in širša kolesa lahko pričakovali). Renault lahko nekaj prednosti pred obema tekmecema pridobi na račun udobja – ker ima dodaten par vrat in samodejni menjalnik. Od vseh treh je tudi edina izbira za bolj družinske kupce.
Potem sta tu še dve postavki, ki bi lahko bili združeni v skupno – stroški uporabe. Tu sta najpomembnejša strošek nakupa in poraba goriva. Številke govorijo za Fiesto, a je bila naša testna opremljena z najmanj dodatki, ki sicer življenje v avtomobilu tudi lahko popestrijo.
Naša prva izbira je torej Fiesta, Renault si je drugo mesto priboril z že omenjenim udobjem in malo prepričljivejšim nastopom. Za Peugeota pa ne moremo reči, da je zadnji, le v skupnem seštevku je najmanj prepričljiv. Drugače bi mogoče presodili, če bi šlo pri tej primerjavi zgolj za lepotno tekmovanje ...
Iz oči v oči
Sebastjan Plevnjak
Troboj sem začel z rahlo prednostjo, saj sem se proti krškemu poligonu Raceland odpeljal s Fordovo Fiesto ST, ki je takoj postavila visoka merila. Previsoka? Za oba tekmeca zagotovo, predvsem s stališča športnosti in užitka, ki ga ponuja. Tudi na poligonu se je Fiesta odrezala najbolje, malce drugače je bilo le na poti nazaj. Za običajno, umirjeno vožnjo je povsem primeren tudi Peugeot 208, ki pa si kratice GTi vseeno povsem ne zasluži. Malce bolj si svojo zasluži Clio, a kratica R.S. bi morala krasiti čistokrvni dirkalnik. Clio pa ne prepriča v praksi (samodejni menjalnik pač ni kos športni naravi avtomobila), zato pa toliko bolj v teoriji, kar je tudi razlog za njegovo priljubljenost pri slovenskih kupcih oziroma privržencih.
Dušan Lukič
Ko sem o svojem vrstnem redu razmišljal tik po koncu našega testnega kroga in preizkusa na dirkališču, mi je bilo kristalno jasno, da je Fiesta ST daleč najboljši avtomobil. Kombinacija podvozja, motorja, menjalnika, položaja za volanom, krmiljenja, zvoka ... Tu je Fiesta kar dva koraka pred tekmecema.
Clio in 208 pa ... Na prvo žogo sem na drugo mesto postavil 208, predvsem zaradi drobnih Cilovih napak in zato, ker je podvozje GTi-ja odlično. A daljši premislek je vrstni red obrnil. In pogled na cenik ga je obrnil še enkrat. 208 je vendarle (po uradnem ceniku) za okoli tisočaka in pol cenejši od Clia. Fiesta, seveda, je še za dva tisočaka ugodnejša. Veste, koliko gum, bencina in prijavnin za najem steze dobite za ta denar?
Tomaž Porekar
Zame prvo mesto Fieste ni presenečenje. Pri Fordu je znano, da imajo pri snovanju avtomobilov prednost konstruktorji, tržniki pa morajo le primerno 'zaviti' paket tistega, kar pri Fordu ponujajo. Nasprotno se zdi, da je moč snovanja modelov udejanjena pri obeh francoskih znamkah. Renaultovci so z zasnovo tega Clia predvsem zelo razvrednotili ugledno kratico R.S., pri Peugeotu pa si niso vzeli dovolj časa, da bi zares do podrobnosti preučili, kakšne zanimive modele so že imeli v preteklosti. Za to je dober dokaz tudi dodatek, za katerega hočejo celo mastno doplačilo, nam vsem pa se zdi povsem nepotreben: nalepke GTi, s katerimi pretiravajo, kar kaže predvsem na miselnost tistih, ki so pozabili, kakšna ikona je bil 205 GTi.