Primerjalni test: Sedem mestnih križancev

Skupaj s hrvaškimi kolegi iz revije Auto motor i sport smo zbrali najnovejšo Mazdo CX-3, Suzuki Vitaro in Fiat 500X ter jim postavili ob bok visoko merilo v obliki Citroëna C4 Cactusa, Peugeota 2008, Renaulta Capturja in Opla Mokke. Vsi so imeli pod motornimi pokrovi turbodizelske motorje, le Mazda je bila edini predstavnik bencinskih različic. Nič hudega, za prvi vtis bo tudi to dobro. Ni dvoma, da je najnovejša Mazda CX-3 maneken med tekmeci, čeprav v tem avtomobilskem razredu ni vse samo lepota, ampak se gleda tudi na uporabnost in velikost prtljažnika. Pa seveda ceno. Na primerjalnem testu smo opazili tudi, da so nekateri že kar tečno nepregledni, kar vožnje po prenatrpanih mestnih ulicah prav gotovo ne olajšuje.

Zato pri nakupu ne pozabite na parkirna tipala, še bolje pa je kombinacija tipal in dobre kamere, ki pomaga pri zadnjih centimetrih. Drugi zelo zanimiv predstavnik je Suzuki Vitara, saj ni samo najbolj terenski, ampak tudi med večjimi ter cenovno ugodnejšimi. Ko bi se le oblikovalci malce bolj posvetili notranjosti ... Potem je tu seveda Fiat 500X, ki je bil že večkrat razglašen kot najboljši Fiat zadnjih let. In res ni slab, saj se zlahka kosa tudi s francosko in nemško konkurenco. Renault Captur, ki je v Sloveniji dobil kar nekaj kupcev, in prestižni Peugeot 2008 sta že stalnici, prav tako preverjena Opel Mokka. Citroën C4 Cactus nima nenavadnega le imena, ampak tudi pojavo in nekatere rešitve v notranjosti. Če bi ocenjevali prostornost na zadnjih sedežih, bi bila zmagovalca Suzuki in Citroën, vendar nista daleč zadaj tudi prikupnejša Renault in Peugeot.

Pri prtljažniku ni dileme, tu kraljujeta Captur in Vitara, ki nekatere tekmece prehitita tudi za okroglih 25 litrov. Toda avtomobili na srečo niso samo skupek tehničnih podatkov, mer in opreme, ampak je prav tako pomemben tudi občutek za volanom. Pri tem smo si bili s hrvaškimi kolegi veliko bolj enotni, kot smo mislili. Očitno ni pomembno, ali se pogosteje preganjaš po Alpah ali Dalmaciji, sklep je bil zelo podoben. Tokrat smo obiskali grad Smlednik, se razgledali po Krvavcu in se strinjali: res je lep razgled proti našim goram. Toda Hrvati so že obljubili, da bomo prih­odnji primerjalni test izvedli v lijepi naši. No, njihovi. Kaj pravite na Dalmacijo, mogoče kar na otokih – in to sredi poletja? Mi smo za. Saj veste, za službo je treba kdaj tudi potrpeti.

Citroën C4 Cactus 1.6 BlueHDi100

Združiti nove tehnologije in nizko ceno? Gre, če je avto že v osnovi zasnovan z mislijo na to. Citroen C4 Cactus je.

Ne le zaradi popolnoma digitalnih merilnikov (ki pa so brez merilnika vrtljajev, kar je zmotilo precej voznikov na testu), tudi zaradi Airbumpsov, plastično-gumijastih obrob na vratih, ki ne poskrbijo le za zaščito, ampak tudi za zelo samosvoj videz. Poleg tega Cactus v nasprotju z nekaterimi tekmeci na testu s svojo obliko da takoj jasno vedeti, da ni športnik – in njegova notranjost to še potrdi. Sedeži so bolj fotelji kot sedeži, zato bočne opore skorajda ni, a je tudi potrebovali ne boste, saj zna Cactus s svojim mehkim, v ovinkih nagibajočim se podvozjem vozniku dati vedeti, da športna pot ni prava pot. Zanimivo je, da lahko s Cactusom na slabi cesti marsikdaj dosežete celo večje hitrosti kot s katerim od tekmecev, deloma zato, ker ima kljub mehkem podvozju celo več oprijema v ovinkih kot nekateri tekmeci, deloma pa zato, ker neravnine voznik čuti (in ga motijo) manj kot v čvrsteje vzmetenih tekmecih. Notranjosti smo zamerili še, da se zadnjih oken ne da odpreti drugače kot le za nekaj centimetrov navzven (kar lahko ob živce spravi otroke na zadnjih sedežih) pa da je strop tudi spredaj precej blizu glavam. 'Stokonjski' turbodizel je pravzaprav kar pravšnja izbira za Cactus. V prodajni paleti so tudi zmogljivejši, a ker je Cactus lahek, je moči in navora dovolj, obenem pa je tudi poraba zelo ugodno nizka. To, da ima petstopenjski menjalnik, na koncu niti ne moti. Cactus je pač drugačen. Skozi klasične oči, in tako smo pač primerjali sedmerico, ima kar nekaj minusov, a ima tudi nekaj drugega: karizmo in udobje. Osredotočen je na ležeren, udoben prevoz med dvema točkama, in če potrebujete avto le za to (in da ni drag, seveda), je odličen in za svoj krog kupcev vrhunska izbira. »Šestih voznikov ni navdušil, sedmi pa bi ga vzel domov brez pomisleka in za vedno,« je vse skupaj najbolje označil hrvaški kolega Igor.

Fiat 500X 1.6 Mjet

Novega Fiata 500X še nismo spoznali niti na našem testu, pa ga že primerjamo s precej zahtevnimi tekmeci. Fiat je vsekakor pripravil presenečenje za svoje zveste kupce, ki so pripravljeni za svoj mestni terenec dati nekaj več.

Videz ne izstopa, v večini pomembnih stvari so se oblikovalci z njegovimi nepoudarjenimi oblinami zgledovali po manjšem, običajnem Fiatu 500. A gre pri tem le za videz. Drugače je 500X nekakšen klon Jeepa Renegada. Tako lahko zapišemo, da kupec za svoj denar dobi zelo kakovostno tehniko, pa čeprav tokrat zgolj s prednjim pogonom. Turbodizelski motor prepriča, na njegovo delovanje ima na različne načine vpliv tudi voznik. Ne le s tem, kako pritiska na stopalko za plin, ampak lahko bolj ali manj poskočen način vožnje izbira sam z okroglim gumbom na sredinskem grebenu ob prestavni ročici. Položaji so auto, sport in all-weather, z njimi pa se spreminjata način delovanja motorja in prenašanja moči na prednji kolesi. Tudi z lego na cesti se lahko 500X kar pohvali, vozni položaj all-weather pa je lahko kos celo bolj spolzki podlagi na lahkem terenu brez dodatnega štirikolesnega pogona. V tem pogledu je vsekakor prej terenec kot mestni avto. Notranjost Fiata ni presenečenje, vse je zdaj precej amerikanizirano. To pomeni soliden videz, a z bolj plastičnim vtisom prevlek in materialov. Sedenje spredaj je zelo dobro, kar velja tudi za prostornost, potniki na zadnjih sedežih bodo lahko precej manj zadovoljni, saj prostora zmanjkuje (za noge in pri višjih tudi pod stropom). Tudi prtljažnik je zgolj povprečen, za vse te bolj kritične navedbe je 'kriv' zadek, ki so ga morali prilagoditi videzu izhodiščnega modela 500 in je zato precej položen. Glede opreme tudi ponuja kar veliko, pohvaliti je treba upravljanje in vsebino infozabavnosti. Fiat je glede stroškov med tistimi, za katere bo treba odšteti več, saj je ob višji ceni treba računati tudi z nekaj višjim povprečjem za stroške za gorivo, z njim je težko voziti zares varčno. A zato kupec za nekoliko višjo ceno dobi avtomobil, ki v vseh pogledih daje vtis zelo solidnega in kakovostno narejenega izdelka.

Mazda CX-3 G120

Če bomo dejali, da so Mazde najlepši japonski avtomobili, se bo velika večina kar strinjala z nami. Nič drugače ni z najnovejšo CX-3, ki z dinamičnimi potezami kar kliče k odkritemu občudovanju.

Čeprav ima ta dinamičnost tudi temnejšo stran, ki se ji reče slabša preglednost in manj prostora v notranjosti. Zato vedite, da bolj boste vi zadovoljni za volanom, toliko manj bodo navdušeni vaši (večji) otroci – in žena. Na zadnji klopi namreč zmanjka prostora za glave in kolena, prtljažnik pa je med skromnejšimi. Le kam bo žena dala vse najnujnejše stvari, ki jih vedno vlači na morje? Šalo na stran, potnika na prednjih sedežih bosta cenila izvrstno ergonomijo (vključno z osrednjim zaslonom, občutljivim za dotik, in projicirnim zaslonom pred voznikom), opremo (vsaj testni avtomobil je imel skupaj z bogato opremo Revolution tudi usnjene prevleke) ter počutje (čeprav sloni na platformi manjše Mazde2). Če je omenjeni zaslon za voznika predaleč, si lahko pomaga s stikalom, ki so ga skupaj s priročnim naslonom namestili med prednja sedeža. Menjalnik je natančen in s kratkimi gibi, delovanje sklopke predvidljivo, motor pa je tih in dovolj zmogljiv, da več ne boste pogrešali. Zanimivo, v dobi majhnih turbomotorjev Mazda predstavi dvolitrski atmosferski motor – in uspe! Tudi pri skromni porabi goriva. Pohvalili smo športni vtis, pa naj bo govor o podvozju, motorju z visokim kompresijskim razmerjem (kjer ni težav ne z navorom pri nižjih vrtljajih ne s poskočnostjo pri višjih) in natančnem volanskem sistemu, čeprav je za nekatere celo preveč občutljiv. Z drugo najprestižnejšo opremo (nad opremo Revolution je le še Revolution Top) boste dobili ogromno opreme, vendar ne tiste s spiska aktivne varnosti. Tam bo treba denarnico še bolj odpreti. Da Mazda CX-3 navduši, dokazujejo tudi ocene, ki jih dobite ob koncu tega članka. Več kot polovica novinarjev jo je uvrstila na prvo mesto, vsi pa med najboljše. To pa v tako pestri ponudbi, kot vlada v razredu mestnih križancev, veliko pove.

Opel Mokka 1.6 CDTI

Zdi se, da smo na Oplovo Mokko že kar preveč navajeni, navsezadnje tudi ni več najmlajša. Toda vožnja z njo je bila iz minute v minuto bolj prepričljiva, na koncu dneva pa smo se je pravzaprav že čisto navadili.

Naš urednik Dušan se je že na začetku dneva tolažil: »Mokka se mi je zdela vedno soliden avtomobil in dober za vožnjo.« Kot rečeno, na koncu dneva bi se z njim morda lahko celo strinjali. A vendar je treba biti pošten. Mokki se leta že poznajo. Če jih z všečno postavo še skriva, je drugače z njeno notranjostjo. Pri tem seveda ne smemo zvaliti vse krivde na avto in Opel, saj so za slabo voljo 'krivi' tudi razvoj in nove tehnologije. Zadnje nas presenečajo iz dneva v dan in zdaj že v avtomobilih nižjih razredov (tudi Oplovih) kraljujejo veliki zasloni, občutljivi za dotik. Prek njih upravljamo radio, klimatsko napravo, se povezujemo v splet in poslušamo internetni radio. Pa v Mokki? Kopica gumbov, stikal in starokopiten zaslon z oranžno osvetlitvijo. A avta ne ocenjujemo samo po obliki in notranji podobi. Če nam (pre)številna stikala in gumbi niso všeč, je drugače s sedeži, ki so nadpovprečno dobri, še bolj pa navduši motor, ki je seveda veliko mlajši kot Mokka sama. 1,6-litrski turbodizel se postavlja s 136 'konji' in 320 njutonmetri navora ter se posledično odlično znajde v mestni gneči in na avtocestnih brezpotjih. Ob tem pa ne smemo pozabiti, da je veliko tišji od svojega 1,7-litrskega predhodnika. Seveda ne navduši zgolj z tihim delovanjem in močjo, ob zmerni vožnji je lahko tudi varčen. Zadnje bi lahko premamilo marsikaterega kupca, sploh ker Mokka ni med cenejšimi avtomobili. A saj veste, ni pomembno, koliko avto stane, pomembno je, da je potem vožnja varčna. Šalo na stran (ali pa tudi ne), pod črto je Mokka še vedno dovolj zanimiv avtomobil, ki mu pozitivne točke bolj kot oblika prinašajo dober dizelski motor in ne nazadnje tudi možnost štirikolesnega pogona. Brez zadnjega je bilo kar nekaj avtomobilov na našem primerjalnem testu, in če je štirikolesni pogon pogoj pri nakupu, bo za marsikoga Oplova Mokka še vedno enakovreden kandidat. Kot pravi Dušan - vozi se dobro!

Peugeot 2008 BlueHDi 120 Allure

Peugeotov mestni križanec v marsičem spominja na tistega z eno ničlo manj v svoji oznaki, torej 208. Po videzu je sicer manj opazen, je pa drugačna rešitev za tisto, kar so pri Peugeotu v prejšnjem rodu ponujali v različici karoserije SW.

Notranjost 2008 v vsem močno spominja na 208, a ponuja več prostora. Tudi na prednjih sedežih ga je več, zadaj in v prtljažniku pa sploh. A če se 2008 izkaže kot dobra izbira za tiste, ki jim je 208 premajhen, to še ne pomeni, da se lahko dobro spoprime tudi s tekmeci drugih znamk, ki so se na različne načine lotile novega razreda mestnih križancev. Pri Peugeotu so se tudi potrudili in 2008 opremili s kar bogato opremo (v primeru tiste z oznako Allure). Ponujal je celo podporni sistem za polsamodejno parkiranje, a nekatere dodatke, ki bi avtomobil naredili še bolj prilagodljiv, smo pogrešali (na primer pomično zadnjo klop). Njegova notranjost je prav prijetna, ergonomija primerna. Vsaj nekatere pa bo zagotovo zmotila zasnova postavitve in velikosti volanskega obroča. Podobno kot pri 208 in 308 je ta manjši, merilnike mora voznik gledati čez volan. Volanski obroč je že skoraj v naročju voznika. Sicer pa je notranjost sodobno oblikovana, a upravljavski gumbi so skoraj vsi ukinjeni, nadomešča jih sredinski zaslon na dotik. Gre za mestni avtomobilček z nekoliko više nasajenimi sedeži, ki večino dobrih lastnosti lahko ponuja zaradi uporabe skupnih sestavnih delov iz koncerna. Eden takih je na primer motor pri 2008: 1,6-litrski turbodizel zadovolji tako glede moči kot tudi varčnosti z gorivom. Motor je tih in zmogljiv, lega na cesti primerna. Tudi pri Peugeotu 2008 je, podobno kot pri Fiatu 500X, ob prestavni ročici nameščen vrtljiv gumb za izbiro različnih načinov vožnje, a so razlike v programih precej manj opazne kot pri omenjenem tekmecu. Za izbiro Peugeota 2008 ob njegovi neopaznosti še najbolj govori primerna cena, ki pa je odvisna od tega, kako se zanjo lahko kupec dogovori.

Renault Captur 1.5 dCi 90

Kje mali križanci preživijo največ časa? V mestu ali na cestah tik zunaj njih, seveda. Ste prepričani, da za takšno uporabo nujno potrebujete štirikolesni pogon, športnejše podvozje ali kopico opreme?

Ali pa je pomembneje, da je avto živahen in okreten, da je njegova notranjost praktična in da je seveda cenovno ugoden? Renaultov Captur vse našteto izpolnjuje idealno, pa še videti je prav dobro. Renaultov prvi poskus pri križancih daje jasno vedeti, da preprostost še ne pomeni, da mora biti videz dolgočasen. Da je Captur zmagovalec, ko se je treba znajti v ozkih ulicah ali se v mestni gneči peljati proti službi, nam je dal vedeti že po nekaj metrih. Mehki sedeži, mehak volan, mehki gibi stopalk, mehki gibi prestavne ročice. Vse je podrejeno udobju – in praktičnosti. Prav tu Captur izstopa: pomična zadnja klop je nekaj, o čemer tekmeci lahko le sanjajo, a je izjemno uporabna zadeva. Spomnite se prvega Twinga: velik del razloga, da je postal prodajna uspešnica, je bila prav pomična zadnja klop, ki dovoljuje prilagajanje med potrebami prevažanja potnikov zadaj ali večanja prtljažnega prostora. Ko je Twingo izgubil pomično zadnjo klop, ni bil več Twingo. Captura odlikuje tudi izjemno velik predal pred sovoznikom, ki se odpira drsno, in je tako pravzaprav edini pravi predal na testu – in je tudi največji predal v avtomobilih ta hip. Tudi sicer je prostora za drobnarije dovolj, dovolj pa je tudi prostora v prtljažniku: če zadnjo klop porinete povsem naprej, je na vrhu med tekmeci. Udobni vožnji je na kožo pisan motor: z 90 'konji' ni športnik in z le petimi prestavami je lahko zunaj mesta nekoliko glasen, a je zato prožen in tudi miren. Če so hitrosti večje, postane zadihan (zato bo za tiste, ki ste več na avtocesti, dobrodošla različica s 110 'konji' in šeststopenjskim menjalnikom), a kot osnovni izbor nezahtevnega voznika ne bo razočaral – tudi pri porabi. Pravzaprav je Captur med avtomobili na testu eden tistih, ki so po značaju še najbliže klasičnim kombilimuzinam. Je le drugačen, nekoliko višji Clio – a hkrati tudi precej več od njega, saj se izkaže (zaradi višjega sedenja) za voznika bolj prijazen mestni avto. Pa še drag ni, prav nasprotno.

Suzuki Vitara 1.6D

Od vseh sedmih avtomobilov, ki smo jih imeli na testu, je Vitara po Mazdi CX-3 druga najmlajša. Ko govorimo o zadnji generaciji, seveda, drugače pa je Vitara babica oziroma kar prababica vsej preostali šesterici.

Njeni začetki namreč segajo že v daljno leto 1988, do danes se je zvrstilo že pet generacij in zadovoljila je že skoraj tri milijone kupcev. Kapo dol. Zdajšnja šesta generacija napada s precej drznim oblikovnim pristopom za japonsko znamko. Vendar ni zanimiva le oblika, kupci lahko izbirajo tudi med črno ali belo streho, pa med srebrno ali črno masko in ne naz­adnje se je mogoče z barvami igrati tudi v notranjosti. Druga prednost Vitare je ugodna cena. Morda ne tista čisto osnovna, a ko dodamo še štirikolesni pogon, konkurenca izgine. Najugodnejši je bencinski motor, toda mi vseeno glasujemo za dizelsko različico. Takšno, kot je bila testna, ki se zdi dovolj prepričljiva, sploh če bi jo uporabljali za vsakdanjo rabo. Dizelski motor je enak bencinskemu tako po velikosti in moči, a se seveda izkaže z večjim navorom. Tudi menjalnik ima prestavo več. In ker Vitara v zadnji generaciji ne kliče (zgolj) po terenski vožnji, ampak ji povsem ustreza tudi mestna in umirjena vožnja, smo prepričani, da je pravi avto za nekoliko starejše voznike. Morda tudi mlajše, zagotovo pa takšne, ki si želijo avtomobil mladostnega videza, vendar jih ne moti tipično japonska (beri povsem plastična) notranjost. A če je plastika minus, so zagotovo velik plus zanimiv in uporaben sedempalčni zaslon, občutljiv za dotik (prek katerega enostavno povežemo mobilni telefon prek bluetootha), kamera za vzvratno vožnjo, aktivni tempomat, opozorilnik pred naletom in sistem za samodejno zaviranje pri manjših hitrostih. Bi vas plastika še motila?

* - zeleno: najboljši avto na testu, modro: najboljša vrednost glede na ceno (best buy)

Kateri ponuja 4 x 4?

Prvi je Fiat 500X (v različici Off Road Look), vendar samo z dvolitrskim turbodizlom in 140 'konji' oziroma turbobencinskim motorjem s 170 'konji'. Na žalost pa je takrat cena kar visoka, pri obeh 26.490 evrov oziroma z upoštevanimi popusti 25.490 evrov. Tudi pri Mazdi CX-3 AWD lahko izbirate med poskočnim bencinskim (G150 s 150 'konji) ali turbodizelskim (CD105, prav imate, s 105 'konji') motorjem, vendar boste morali odšteti najmanj 22.390 evrov oziroma dobrega tisočaka več za turbodizla. Pri Oplu ponujajo štirikolesno gnano Mokko 1.4 Turbo s 140 'konji' za najmanj 23.300 evrov, lahko pa obkljukate tudi turbodizelsko različico 1.6 CDTI s 136 'iskrimi' za najmanj 25 tisočakov. Zadnji je najbolj klen terenec v tej druščini, to je Suzuki Vitara. Za ljubitelje tišjega delovanja ponujajo zelo ugodno različico 1.6 VVT AWD za samo 16.800 evrov, za ljubitelje varčnejšega motorja pa bo treba odšteti 22.900 evrov, vendar takrat govorimo o bolje založeni opremi Elegance.

bese­di­lo: Aljoša Mrak, Dušan Lukič, Tomaž Porekar in Sebastjan Plevnjak