S tem ne mislim le na številne slovenske družine, ki ga bodo prav gotovo vzele pod svojo streho (v garaže), ampak tudi na to, da ga bodo spet delali v Novem mestu.
Vesti, da bodo Clia od prihodnjega februarja spet izdelovali v našem Novem mestu, sem bil kar vesel. Deloma zaradi gospodarstva, torej tudi lokalne skupnosti, saj obsežnejša proizvodnja prinese veliko delovnih mest, deloma pa zaradi ponosa. Saj veste, 'made in Slovenia' je postala že tako redka ptica, da smo veseli vsakega Akrapoviča ali Slatnarja. Imam občutek, da Twinga nikoli nismo imeli tako za svojega kot Clia, zato lahko osveženemu francoskemu adutu rečemo samo: »Dobrodošel nazaj, nismo te pozabili!« In da ga tudi kupci ne bi pozabili, so ga malce osvežili.
Nič posebnega, četrta generacija ima drugačno masko in spremenjene luči, ki Clia polepšajo kot obisk frizerja že tako prikupne punce. Spredaj si lahko kot dodatno opremo omislite žaromete z LED-tehnologijo (ne samo dnevne luči, ampak tudi zasenčene in dolge!), zadaj pa kraljujeta v črno odeti luči v isti tehnologiji. Sploh žarometom z najnovejšimi sijalkami, ki sicer spadajo med dodatno opremo, vendar pa so bili do zdaj namenjeni zgolj prestižnim avtomobilom, se lahko le priklonimo. Noč postane dan, saj kar za 20 odstotkov bolje osvetlijo cesto kot navadni žarometi, in če bi še svetili v ovinek ter se sami preklapljali med dolgimi in zasenčenimi, bi jim dal šolsko petico.
Tako pa ostaja nekaj možnosti za napredovanje in z užitkom bomo preizkusili Clia, ki bo sčasoma ponujal 'cel paket'. Da je oblikovalski studio pod vodstvom Laurensa van den Ackerja pred štirimi leti naredil dobro delo, saj je bil to prvi avtomobil, ki je pod njegovo taktirko nastal iz praznega lista, dokazuje tudi notranjost. Malce so spremenili prevleke, malce dodelali plastiko (ki je zdaj malce bolj prestižna in prijetna za dotik), nekaj sprememb je doživel tudi infozabavni sistem in to je to. Še vedno deluje sveže, sodobno, 7-palčni za dotik občutljivi zaslon pa daje vse informacije, ki si jih voznik želi. Sicer R-Link z dodatno oznako Evolution ni najidealnejša rešitev, a boste zaradi modrozobe tehnologije varneje vozili, zaradi navigacije Tom Tom skoraj vselej prišli do cilja, zaradi zvočnikov Bose pa ob tem še uživali. Pohvaliti moramo še eno dejstvo, ki je zdaj v Sloveniji zelo aktualno: testni Clio oziroma njegov avtoradio je imel poleg FM in AM tudi digitalni sprejemnik! Zakaj poudarjamo testni Clio? Zato, ker je imel 'naš' Clio opremo GT-Line, ki notranjost in zunanjost še polepša. Tako ga boste zunaj prepoznali po 17-palčnih sivih platiščih (zato je najbrž tudi podvozje malce trše!), v isti barvi pa sta bila zunanji vzvratni ogledali in del zadnjega odbijača.
Še bolje je v notranjosti, saj so sedeži izrazito školjkasti (v bistvu so tako ozki, da jih dobesedno oblečeš, kar bodo cenili predvsem bolj suhi vozniki!), volanski obroč, ročica ročne zavore in spodnji del prestavne ročice pa so odeti v umetno usnje, ki je prav prikupno sešito z modrimi šivi. Če za prenovljenega Clia za osnovno različico ne morem trditi, da je napredek očiten, saj ga še nismo vozili, pa lahko za testnega GT-Line brez slabe vesti povem, da je prijetnejši za oko in prijaznejši za otip. In da bi se v tem avtomobilu dobro počutile tudi nežnejše polovice, poskrbi t. i. paket Varnost. Le-ta vključuje parkirna tipala spredaj in zadaj, kamero za pomoč pri vzvratni vožnji in polsamodejno parkiranje, ki je kos tako vzporednim, prečnim kot tudi poševnim parkirnim prostorom. Prvič so ponudili kombinacijo 120-'konjskega' TCe in šeststopenjskega menjalnika. Čeprav je motor že stari znanec, saj smo ga z dvosklopčnim EDC-jem že preizkusili, lahko znova potrdim, da je zaradi neposrednega vbrizga, turbopuhala in serijskega sistema Stop & Start prijeten. Navora je za 205 njutonmetrov že pri 2.000 vrtljajih, kar pomeni, da se ponavadi voziš kot pri turbodizlu zgolj do 3.000 vrtljajev, saj je takrat hrupa najmanj.
Rad se zavrti tudi do rdečega polja, vendar takrat postane tudi malce glasnejši, preveč glasen je prav tako na avtocesti, saj bi si pri 130 kilometrih na uro želel malce 'daljše' šeste prestave. Drugače pa je menjalnik dovolj priročen, saj kljub daljšim in ne najnatančnejšim vklopom deluje vsekakor bolje kot EDC. Zato vsaj zame ne bi bilo dileme, saj bi takoj obkljukal ročni prenos. Največja pomanjkljivost tehnike je poraba goriva, saj je predvsem zaradi avtoceste in dinamičnega prometnega toka po Ljubljani zlahka narastel na zgornjo mejo desetice. Na normnem krogu smo zaradi voznega programa ECO in zelo nežnega pospeševanja, ko smo turbopuhalo skoraj poslali na jesenski dopust, porabili le 5,9 litra na 100 kilometrov, toda vsakodnevna vožnja (brez divjanja, da ne bo pomote!) je bila vseeno kar žejna. Škoda. Malce več odzivnosti bi si želel še pri volanskem sistemu, sploh pri testnem avtomobilu, ki je oblikovno malce šarmiral s športnostjo, a je zato neutrudljiv v mestu. Če ne štejemo malce višje porabe goriva, lahko rečem, da je osveženi Clio sploh z opremo GT-Line prikupen in prijeten. Zato lahko še enkrat rečem, da sem se v njem spet počutil domače.
Aljoša Mrak foto: Saša Kapetanovič