Približno takole si mi utrne, ko izgovorim besedo Espace. Pa saj v tem je ves smisel, a ne?
Od leta 1984, torej že 22 let, je Espace to: veliko notranjega prilagodljivega prostora na kolesih. In tega, da je bil prvi (in v začetku tudi dolgo edini) takšen evropski avtomobil, mu nihče ne more oporekati.
Pravijo, da je laže prvič zmagati kot potem obdržati primat. Res je, ampak kar dobro se drži tudi Espaceova četrta generacija, kar sploh ni (več) presenetljivo. Njegovo ime je prepoznavno in ima dober imidž, tako da ostaja zanimiv tudi tistemu, ki mu morda na prvi pogled ni všeč. Dokončno prepriča na drugi pogled – od znotraj; kdor se vanj presede iz sodobnega osebnega avtomobila, bo navdušen nad vtisom prostornosti. Tega v glavnem ustvarijo tanki prednji strešni stebrički, ki obenem tudi zmanjšujejo mrtve kote (vidljivost ven je varnost v vožnji! ), če pa ima še panoramsko strešno okno, je vtis popoln – ko ga ’odsenčiš’, verjetno svetlejše avtomobilske notranjosti v tem trenutku ne morete kupiti.
Ni nova ugotovitev, da je dobro počutje tisto, ki odloča o nakupu. Tisti, ki rad višje sedi, bo ob pravkar opisanem dovolj zadovoljen, da v istem trenutku postane ’potencialni kupec’, čeprav ga utegne potem kakšna stvar zmotiti. Verjetno so daleč najmanj posrečeno postavljeni štirje gumbi pod ročico ročne zavore (ki je električna in postavljena na levo stran armaturne plošče): za osvetlitev merilnikov, izklop sistema ESP, izklop sistema PDC (parkirni pripomoček) in vklop tempomata oziroma opozorilnika za prekoračeno hitrost. Še bolj kot nerodnost pri uporabi jim zamerimo nevarnost pri uporabi, saj je treba kar pošteno odvrniti pozornost s ceste. Med manj priljubljena opravila šteje tudi upravljanje potovalnega računalnika, ki sicer vsebuje veliko podatkov (vključno s tlakom v gumah), a mu je namenjena le ena tipka, kar pravzaprav pomeni, da deluje le ’enosmerno’. Nerodno.