Renault Trafic Passenger 2.0 dCi

Spomnim se, da je nekoč neki prijatelj dejal: »Prostora v avtomobilu je vedno premalo, naj bo prtljažnik še tako velik in avto še tako prostoren, ga bo vedno zmanjkalo vsaj kanček za še en kos prtljage. Ljudje smo pač taki, da vedno vzamemo s seboj to, kar gre v avto, in ne samo to, kar zares potrebujemo.« Še vedno smo ravno prav stari, da se živo spomnimo, kako se je s fičkom peljalo na morje, in to s kramo za dober teden. A to je že nekaj, kar po današnjih standardih udobja in pravzaprav tudi glede varnosti sploh ne pride več v poštev.

Na srečo so tu vedno boljši kombiji, dostavnik, ki so jih v tovarni malce ‘našminkali’, jim dodali kakšen boljši plastičen del na armaturo, blago na sedeže ter danes nujne luksuzne dodatke, kot so klimatska naprava, električni pomik stekel in podobno. Seveda pa na varnost ne smemo pozabiti. Iz starih pločevinastih škatel so namreč nastali zgledni in varni kombiji, ki imajo podoben, če že ne enak spisek varnostne opreme kot manjši avtomobilski sorodniki.

Vse to je del razvoja, ki se kaže tudi pri novem Renaultu Traficu. Nekako si ne predstavljamo, da bi vanj kot pred 20 leti (oh, kako čas leti) natrpali smučarsko opremo in se odpeljali na trening ali tekmo. Je vse preveč fin (čeprav bi še vedno zmogel isto) in takole zaobljenemu ter modernih hišnih oblik mu velik strešni kovček bolj pristaja. Trafic namreč jasno kaže, da prihaja iz Renaultove družine. Čeprav je nov, boste to opazili šele ob podrobnejšem ogledu ali če mu boste ob bok postavili predhodnika. Ker preverjene formule za uspeh res ni dobro spreminjati, boste našli le nova žarometa, bolj zaobljeno masko in odbijač.

Podobno je v notranjosti, ki ni bila deležna revolucionarnih sprememb, ampak samo malenkostnih popravkov. Brez ovinkarjenja lahko rečemo, da je to zdaj najbolj avtomobilski Trafic, kar smo jih peljali. A glej ga zlomka, podobno smo zapisali že pri prejšnjem. Res, kombiji niso več le dostavniki za obrt­nike, ampak tudi čisto zgleden in ustrezno opremljen družinski avtomobil.

Tudi če boste zapolnili vseh sedem sedežev, ki so postavljeni po sistemu 2, 2, 3 in so tako kot v avtomobilih opremljeni s tritočkovnimi varnostnimi pasovi, verjamemo, da se bodo vsi potniki na sedežih počutili dobro. Udobja je na pretek, saj so sedeži dobri, dovolj oblazinjeni in ergonomski. O tem, da je prostora za noge in glavo kolikor ga želite, seveda ni treba izgubljati besed. Tudi če ste oče samih ‘košarkarjev’, se bodo ti na cilj pripeljali spočiti.

Po prostornosti in udobju, ki ga nudi notranja oprema, se Trafic Passenger torej popolnoma enakovredno kosa z enoprostorci. Tudi z Espaceom? Da, tudi z njim. Ima pa Espace le eno zares očitno prednost - udobnejše podvozje. Trafic pač v svoji zasnovi ostaja kombi z zadnjo togo premo in ta, naj bo še tako dobro vzmetena, čudežev vendarle ne more narediti. Razliko pa boste zares opazili šele na podeželskih cestah, in še to le na tistih z veliko luknjami in ovinki. To sicer ne pomeni, da boste na zadnjih sedežih poskakovali, le take uglajenosti, kakšno najdete pri limuzinah in enoprostorcih, ni.

Na avtocesti se seveda ta razlika zmanjša in potovanje postane udobnejše. Zato se ne bi ustrašili nobene daljše poti, niti če bi morali prepeljati veliko ljudi in goro prtljage. Tudi polno naložen bo na avtocesti dosegel dobrih 160 km/h največje hitrosti, kar pomeni, da se lahko brez težav vozite v ritmu prometa in da je potovalna hitrost med 130 in 140 km/h. Pri tem pa poraba goriva ne bo trpela.

Odličen turbodizelski motor, ki je povsem nov in premore spodobnih 115 ‘konjev’, svojo nalogo opravlja vrhunsko. Je dovolj tih, da med vožnjo ne pomislimo nanj, in dovolj poskočen, da ga ne zmerjamo s počasnetom. Enakega namreč najdemo v Espaceu, Laguni … - to tudi nekaj pove. Za dober vtis se lahko zahvali tudi odlično preračunanemu šeststopenjskemu menjalniku, ki sprejema ukaze prek spodobno natančne in dovolj hitre kratke prestavne ročice. Razveselilo nas je tudi to, da nima moteče turbo luknje ter da moč in navor najdeta stičišče v zmerno naraščajočih krivuljah. Tako lahko rečemo, da je uglajenost njegova vrlina.

Poraba na testu je v povprečju znašala zmernih devet litrov in pol, več kot 11 litrov pa ni popil niti ob težki nogi na avtocesti. Ko se privadiš na nekoliko večje zunanje mere, postane Trafic presenetljivo uporaben tudi v mestni gneči. Ob avtomobilskem položaju za volanom in odličnem pregledu nad prometom je vožnja po vsakodnevnih opravkih preprosto opravilo.

Po dobrem razmisleku lahko najdemo le eno pomanjkljivost, in sicer drsna vrata. Ta so težka in otrok jih bo težko dobro zaprl, poleg tega pa je lahko nevarno, če nadobudnež kam vtakne roko ali nogo. Če bi se pri Renaultu zgledovali po enoprostorcih z električno gnanimi drsnimi vrati, res ne bi imeli razloga za nerganje. Glede na to, da so lahko njegovi tekmeci v tem razredu precej dražji, a seveda tudi bolje opremljeni, cena skoraj 24 tisoč evrov ni več tako visoka, kot se zdi. Čeprav to ni malo denarja za tak avto.

Peter Kavčič, foto: Aleš Pavletič