Seat Cordoba 1.4 16V

Da je narejena na osnovi kombilimuzine (Ibize), ni mogoče spregledati. Z novo generacijo to izraža še celo mnogo bolj očitno. Prednji del je skoraj nespremenjen. Stranska silhueta se začne spreminjati šele za B-stebričkom in tudi pogled od zadaj bližnjega sorodstva z Ibizo ne skriva. Vsaj ko se zazremo v luči, ne.

Je pa nekaj vseeno res: mnogim je oblika nove Cordobe manj všeč kot oblika njene predhodnice. In zakaj? Odgovor je precej preprost. Zato, ker je preveč družinska. Da bi na njeni osnovi kdaj naredili WRC »specialko«, tako ne gre pričakovati. Avto ima preprosto premalo športnih ambicij. Toda povsem brez njih kljub temu ni.

V notranjosti vas pričaka trikrak volan, okrogli merilniki in dvobarvna armaturna plošča. Motor vas, ko ga zaženete, preseneti s presenetljivo odzivnostjo. Pa tudi z dovolj zanimivim zvokom, če mu znate prisluhniti. Menjalnik je povprečno natančen, tako kot volan in preostala mehanika. Vendar dirkali s to Cordobo, pa čeprav je Seatov izdelek, kljub temu ne boste.

O tem vas prepriča že prostornina motorja. Ta »znaša« 1, 4 litra. In čeprav v motornem drobovju najdete po štiri ventile na valj, dve odmični gredi in glavo iz lahke litine, k večji moči to pretirano ne pripomore. Ta je za današnji čas precej skromna. 55 kW oziroma 75 konjskih moči, kolikor jih navaja tovarna, jasno nakazuje, da španskega temperamenta v tej Cordobi ne boste doživljali.

Sicer pa, kot smo ugotovili že v uvodu, na to ne namiguje tudi oblika. Vas bo pa zato Cordoba v različici Signo prijetno razvajala s svojo opremo. Za ta avtomobilski razred je ta izredno bogata, saj zajema tudi samodejno klimatsko napravo, osrednjo ključavnico z daljinskim upravljanjem, električni pomik vseh štirih stekel in potovalni računalnik. Vozniku in sovozniku pa so ob tem na voljo še predali v vratih in armaturni plošči, ogledali v senčnikih in bralni lučki.

Pravo nasprotje tega doživite, ko se s prednjih dveh sedežev presedete na zadnjo klop. Na udobje, ki ste ga lahko srečali spredaj, preprosto pozabite. Tudi na tisto najosnovnejše, kar pomeni, da okoli sebe ne boste našli ne naslona za roke, kaj šele kakšnega predala ali bralne lučke.

Podobno velja tudi za prostor za noge, ki nikakor ni namenjen dolginom. Iz tega pa je mogoče kaj hitro zaključiti dvoje, in sicer da je Cordoba izrazito družinska limuzina in da se bosta na zadnji klopi najbolje počutila predvsem otroka. Da je to res, je mogoče sklepati tudi na podlagi zgolj dveh zglavnikov zadaj in zasilnega varnostnega pasu v sredini, ki je takšen, kot smo ga vajeni v letalih.

Treba pa je priznati, da se zgodba s prostorom na zadnji klopi ne nadaljuje tudi v prtljažniku. Za odpiranje njegovega pokrova, zanimivo, služi velik Seatov znak, s katerim sprostimo ključavnico. In ko se pokrov dvigne, se očem odpre prostor, ki lahko pogoltne kar 485 litrov prtljage.

Ta si sicer ne more prislužiti najvišjih ocen na »lepotnem« tekmovanju, saj ni ne pravih (beri pravokotnih) oblik ne obdelan na način, kot smo ga vajeni pri večjih, predvsem pa dražjih limuzinah. Je pa zato velik, kar kupcem avtomobilov v tem razredu nedvomno veliko pomeni.

Prav v tem pa se skriva tudi odgovor na vprašanje, zakaj bi posegli po Cordobi in ne Ibizi. Slednja je na pogled sicer privlačnejša, zato pa, ko pomislimo na prostor zadaj, precej manj velikodušna.

Matevž Korošec

Foto Aleš Pavletič