Seat Ibiza 1.9 TDI (74 kW) Stylance (5 vrat)

Skoraj 22 let vabi tudi Seatova Ibiza, majhen mestni avtomobil prepoznavnega videza. V tej izdaji je skozi oko tehnike že nekoliko v letih, kar je kljub nedavni prenovi dobro opazno - po svojih notranjih (a tudi zunanjih) merah. Tekmeci so medtem že pošteno zrasli in jo prerasli.

Slabo? Načelno ne. Manjša notranjost od tekmecev res pomeni manj prostora, a tudi bolj obvladljive zunanje mere - na parkiriščih, v garaži in na cesti. V tem primeru je težko govoriti o absolutni slabosti ali prednosti.

Kar pri Ibizi pravzaprav najbolj navduši, je (v tem primeru) stari znanec - motor. Ta 1, 9-litrski TDI z dvoventilsko tehniko je res manj zmogljiv od sodobnejšega koncernskega dvolitrskega s štiriventilsko tehniko in je tudi nasploh prepoznavno dizelsko glasen, a je od njega nedvomno prijaznejši.

Morda se to zdi še bolj izrazito, ker takšna Ibiza, pripravljena za vožnjo, na tehtnici pokaže 1140 kilogramov, a tako pač je: Ibiza z njim vleče že od prostega teka naprej, kar pomeni, da je speljevanje lahkotno in da - če je treba - lahko brez večjega siljenja motorja v vrtljaje tudi hitro speljete z mesta. Moč motorju potem zvezno narašča, kar je z doziranjem plina na stopalki obvladljivo v obeh skrajnostih: za mirno, umirjeno vožnjo in za poskočno, dinamično vožnjo. Odločitev je voznikova.

Pet prestav v menjalniku se ne sliši (več) sodobno, a je prav zaradi dobrega motorja res, da jih je dovolj. Šesta bi bila sicer dobrodošla, da bi zmanjšala vrtljaje (in porabo goriva) pri največjih hitrostih (takole se Ibiza pelje blizu 200 kilometrov na uro pri 3.800 vrtljajih v minuti v peti prestavi), a seveda le v primeru, ko bi se voznik vozil pretežno po avtomobilski cesti - in krepko prek hitrostne omejitve.

Tudi menjalnik, vključno z mehanizmom za prestavljanje vse do same prestavne ročice, se izkaže za odličnega, kar med najboljšimi v koncernu. Skupaj z motorjem, čeprav ’starim’ turbodizlom, je zato takšna Ibiza zelo dobra kombinacija: za mestna 'skakanja', za izletniške vožnje ali za drgnjenje gum v ostrejših ovinkih; prav vsi deli mehanike, vključno s podvozjem in z dokaj kratko medosno razdaljo, takšne želje zlahka izpolnijo.

V takšni Ibizi se športno nizko sedi in sedeža sta dobro bočno oprijemljiva. Najbolj pa se leta Ibizi poznajo prav v notranjosti: oblika je od daleč privlačna, od blizu malo manj, še najbolj pa morda (ali pa tudi ne? ) zmotijo notranje barve. Spodnji dve tretjini kokpita sta namreč črni in temno sivi, kar ubija večino tistega, kar je dobrega naredilo dinamično notranje oblikovanje.

Materiali so znotraj (plastika armaturne plošče) na otip precej izboljšani, glavni gumb za žaromete se zdi neroden, a mu z zornega kota uporabnosti ne moremo ničesar očitati, avdiosistem se izkaže za precej boljšega, kot obljublja videz, in v koncernu VAG so tudi avtomobili, ki imajo lepše, preglednejše in manj kičaste merilnike. Izdelava je zelo dobra in notranjost deluje kompaktno, še najmanj pa smo bili ob športni mehaniki navdušeni nad - plastičnim volanskim obročem.

Še kakšna drobna pomanjkljivost ostaja: zunanji ogledali sta prenizki (parkiranje! ), kljub zadostnemu prostoru so na istem zaslonu združeni ura, podatek o zunanji temperaturi in (sicer informacijsko popoln) potovalni računalnik, srednje reže na armaturni plošči so oblikovno gledano zanimive, a ne glede na to, kako jih obrneš, iz njih vedno bolj ali manj piha prednjima potnikoma v glavo in pokrovček posode za gorivo lahko odprete le s ključem.

Kljub temu in zaradi še vedno odlične mehanike pa je prav takšna Ibiza (še) vedno aktualna. Morda je le cenovno nekoliko nespretno uvrščena med tekmece. A to je že stvar hišnih analitikov in - kupcev.

Vinko Kernc

Foto: Aleš Pavletič