Seat Leon 1.9 TDI Signo

Nobena skrivnost ni, da španski Seat odlično posluje, odkar ga je v osemdesetih letih vzel pod svoje okrilje nemški velikan. Nobena skrivnost ni, da so Seati vse boljši avtomobili. In nobena skrivnost ni, da so to pravzaprav vse bolj Volkswagni. Vendar pa izžarevajo nekakšen svojstven temperament, ki jim ga vsekakor ne moremo oporekati.

Kljub skupni koncernski mehaniki se na zunaj avtomobili med seboj pošteno razlikujejo. Seat ima prepoznavno obliko, ki je iz modela v model čedalje bolj samosvoja. Dobiva podobo in markantne poteze, ki so določenim modelom skupne, pa spet pri določenih tako različne.

Če boste pogledali Leona od spredaj, vas lahko oblika pošteno zavede. Ne, to ni Toledo! Poglejte ga vendar še od zadaj. Sedaj je takoj vse jasno! Razlikuje ju dobrih 25 centimetrov dolžine. Leon je namreč za ravno toliko krajši od Toleda.

Pa ni vse samo v velikosti, tudi oblika je nezmotljivo prepoznavna. Zelo okrogel, najprej položno, potem pa odsekano prirezan zadek je značilnost kompaktnih limuzin, kot je Leon. Kompaktnost se odraža v prostornosti potniškega prostora in hkrati v skromnih zunanjih dimenzijah.

Prtljažnik tukaj najbolj trpi, vendar Leonov kljub temu ni med najmanjšimi. Lepo obdelan, ponoči razsvetljen in postopno povečljiv z zložljivo klopjo je vsestransko uporaben. Seveda ne smemo pozabiti petih vrat, vrat prtljažnika, ki s široko odprtino uporabnost avtomobila le še povečajo.

V dnu prtljažnika je prava rezervna guma, razveseljujejo pa drobni detajli, kot so 12-voltna vtičnica, obročki za pritrjevanje prtljage in kot rolo zložljive nosilne vrvice na zadnji polici. Polica je kompaktna, kljub temu pa jo lahko hitro in enostavno odstranimo. Uigranost vseh detajlov v prtljažniku, bodisi v normalnem bodisi povečanem stanju, je dokaz, da je vse skupaj skrbno načrtovano.

Zlaganje sedežne klopi in naslona je takšno, kot smo pri koncernu VW navajeni: najprej se dvigne in prevrne sedežni del, nato z zatičem na vrhu naslona prevrnemo še naslon. Pri tem opravilu povzročajo največ preglavic vzglavniki, ki jih je treba izvleči iz njihovih ležišč in spraviti. Kam? Nekam že! Malo iznajdljivosti vam pri tem ne bo škodilo. Če pri zlaganju nekoliko nagajajo, pa v normalnem položaju zelo malo ali skoraj nič ne ovirajo pogleda nazaj. Tudi srednji vzglavnik je lepo nizko pospravljen. Kar pa je pravzaprav pomembneje od tiste nerodnosti pri zlaganju.

Vas Leon na kaj spominja? To bo prav gotovo zaradi preskušenega recepta, ki so ga uporabili že pri Volkswagnu. Golf in Bora - kombilimuzina in limuzina. Leon in Toledo - približno ista pesem. Le da so Golfu dodali zadek, Toledu pa so ga odrezali. In da se Bora rahlo razlikuje od Golfa tudi pri prednjih lučeh.

Pri Toledu in Leonu sta prednja dela popolnoma enaka. Mogoče bo tiste, ki jim avtomobili niso toliko mar, presenetilo tudi dejstvo, da so si pod kožo skoraj popolnoma enaki kar vsi štirje. Pač posledica politike zmanjševanja stroškov v koncernu. Pa vendar so si po zunanjosti tako različni!

Seat Leon z obliko že rahlo spominja na kupeje. Privzdignjen in odsekan zadek deluje nekako športno. Visoko vgrajene ovalne zadnje luči so skladno vdelane napol v blatnik in napol v pokrov prtljažnika. Veliko prazno površino pokrova prtljažnika pa razbije velik Seatov S, ki je hkrati tudi domiselno in uporabno oblikovana ročka za odpiranje.

Celoto zaključujeta spodaj kompakten odbijač, zgoraj na zgornjem robu zadnje šipe pa diskreten spojler(ček) z vgrajeno tretjo zavorno lučjo. Nad spojlerjem na strehi je privita antena, in sicer tako, da se je ne da enostavno odviti, pač pa le poklopiti. Zbiralcem trofej so tako malce zagrenili življenje. In moram priznati, da mi je Leon všeč! Deluje nekako mladostno in dinamično.

Bolj zadržana je Leonova notranjost. Merilniki, ročice, stikala in materiali so preverjeno uporabni. Volanski obroč je prijetno majhen in oblečen v usnje ter dobro oprijemljiv. Tri prečke so dobra rešitev, vendar oblika ni prav posrečena. Preveč je izrazito poudarjenih robov in videz je nekako odbijajoč.

Merilnikom samim po sebi ni kaj dosti očitati, le rdeča osvetlitev ponoči mogoče preveč bije v oči. Poleg vsega se je z reostatom tudi ne da povsem zatemniti. Razen teh dveh zamer je počutje v avtomobilu odlično. Dovolj dolg sedalni del sedeža daje dobro oporo, nastavljivost sedeža in volanskega obroča (višina in globina) pa je kombinacija, ki mora ustrezati prav vsakomur.

Tudi vzdolžni pomik sedeža je nadpovprečno izdaten, le višina nad sedežem ne bo ustrezala tistim (višjim), ki želijo voziti s klobukom na glavi. V Leonu se bodo dobro počutili tudi potniki na zadnji klopi, saj so jim namenili kar precej prostora, tako v dolžino kot v višino.

Motorna paleta Leonov obsega nekaj bencinskih in nekaj dizelskih različic. Vse seveda spet prihajajo iz koncerna VW, tako da ni na tem področju nič presenetljivo novega. Preskušen 110-konjski turbodizel z neposrednim vbrizgom goriva v valje in turbino s spremenljivo geometrijo lopatic je čedalje bolj dodelana in zanesljiva zadeva. Je najmočnejši turbodizel v ponudbi.

Dobre lastnosti tega motorja so velika prožnost in velik navor že pri zelo nizkih motornih vrtljajih. To v praksi pomeni, da dobro poskoči že takoj iz prostega teka. Zaloga moči se lepo zvezno povečuje in motor suvereno deluje brez nepotrebnega cukanja ali zaganjanja ali kake turboluknje. Hrupnost je pri majhnih hitrostih znosna in takšna ostane tudi pri povečevanju hitrosti. Zvočna izolacija Leona je torej med boljšimi.

Menjalnik ni najhitrejši ali najmehkejši, je pa dovolj zanesljiv in natančen. V kombinaciji s prožnim motorjem včasih lahko z njim tudi malo lenarimo.

Da hoče Leon biti tudi malo športnika, bo jasno takoj, ko zapeljete na kakšen neraven del ceste. Takrat se začuti trdo nastavljeno vzmetenje, ki je lahko za tiste, ki so vajeni mehkejših avtomobilov, tudi moteče. Saj vemo, da niso vsi pristaši športne vožnje. Tudi »terenskim« vožnjam se z Leonom izogibajte. Nizek trebuh pod motorjem lahko kaj hitro popraska po tleh in v najboljšem primeru se bo zaščitna plastika le toliko snela, da se bo vlekla po tleh, lahko pa tudi odpade. Za »v hribe« torej ni najprimernejši.

Kako je z opremo, je pri Volkswagnu, pardon, Seatu že znano. Nekaj je je že v osnovnem paketu, veliko več pa še na doplačilnem seznamu. Dejstvo je, da je mogoče dobiti veliko opreme, od samodejne klimatske naprave, daljinskega zaklepanja, električnega nastavljanja in zlaganja zunanjih ogledal, prednjih stranskih varnostnih blazin do ABS, EBV, ESBS, EDS in podobnih kratic, ki čedalje manj pomenijo kupcu, jih pa na kratko lahko združimo v varnostno elektroniko, ki pomaga voziti sodoben avtomobil.

In ker Seat Leon je sodoben avtomobil, vse te možnosti ponuja. Nesmiselno je naštevati vse možnosti in različice, saj si potem vsak na koncu izbere nekaj svojega. Je pa dejstvo, da sodobna pomagala zelo olajšajo vožnjo in jo naredijo prijetnejšo. In na koncu se zastavlja samo še vprašanje: Bom vozil Seata le jaz, le ti ali Leon?

Igor Pucihar

Foto: Uroš Potočnik