Škoda Superb 1.8 TSI (118 kW) Ambition

Čeprav je novi Škodin Superb na videz povsem običajna limuzina, v resnici ni tako. Ta Superb in vsi njegovi serijski bratje imajo namreč pet vrat. Vrata prtljažnika se sicer odprejo na klasičen limuzinski način, možno pa jih je odpreti tudi na kombilimuzinskega, torej z zadnjo šipo vred.

Sistemu, ki je za zdaj – in verjetno bo tako tudi ostalo – namenjen le Superbu, pri Škodi pravijo TwinDoor (po slovensko bi mu lahko rekli dvojna vrata). Dvojna vrata odpravljajo prvo težavo, ki jo imajo lastniki prve generacije sodobnega Superba, to je ozka odprtina prtljažnika.

Tudi v novega Superba boste ob limuzinsko odprtem prtljažniku zelo težko spravili otroški voziček (nemogoče sicer včasih je mogoče), a pritisk na desni spodnji gumb (dokler se ne navadiš njegove lege, lepo brišeš prah med robom vrat in zadnjim odbijačem), po katerem je treba počakati nekaj sekund, da tehnika opravi potrebno (zamudno – da je prenos končan, vemo, ko tretja zavorna luč preneha utripati, 'hardver' pa preneha 'mleti'), reši vse težave, saj se (po dodatnem pritisku srednjega gumba) odprejo ogromna vrata prtljažnika.

Takrat se lepo obdelani in s kljukicami ter predalniki založeni prtljažnik vizualno sicer skrči, a v osnovnem položaju še vedno 'popije' lepih 565 litrov prtljage, kar je recimo toliko, kot je kapaciteta Passatovega 'skladišča', le da je češka kombilimuzina v prednosti, kadar je treba natovarjati in raztovarjati njegovo vsebino, saj je luknja neprimerno večja – za primer bomo spet uporabili otroški voziček, ki ga lahko v Superba dobesedno vržete.

Da pa je Superb po duši še vedno limuzina, je lepo razvidno iz stopnice in okvirja, ki nastaneta po podiranju po tretjinah zložljivih naslonjal zadnje sedežne klopi (podiranje je mogoče le iz kabine). Če ste slučajno spregledali najočitnejšo limuzinsko značilnost: ni tretjega brisalnika.

V prtljažniku hvalimo še dobro osvetljenost, kljukice za obešanje in pritrjevanje, set predelnih mrež in luknjo za prevoz smuči in podobnih stvari. Mimogrede, veste, da kmalu prihaja še Superb Combi? To bo prtljažnik za vikati! Vprašanje, zakaj je bil TwinDoor sploh potreben (konec koncev bi bila lahko cena Superba s klasičnim kombilimuzinskim prtljažnikom še nižja), je stvar debate, a dejstvo je, da bi šel Superb brez takšnih dvojnih vrat v zgodovino povsem pozabljen. Pa ne po lastni krivdi.

Pri novem Superbu bi težko pisali o krizi identitete. Ne gre več za napihnjeno Octavio, mnogi so v prejšnji generaciji (tudi vizualno) videli tudi precej Passata, recimo. Superb je zdaj oblikovno svojevrsten dosežek Mlade Boleslave, prednji del je dovolj agresiven, da z gnečo na prehitevalnem pasu ne bi smeli imeti večjih težav, a hkrati z značilno Škodino masko ostaja tipična Škoda. Na boku je lepo vidna linija, ki povezuje prednje in zadnje luči. Zadek?

Nedokončana zgodba, nekako premlačen, če imamo v mislih podobo prednjega dela, a še vedno prepoznaven. Še posebej ponoči, ko svetijo luči v obliki črke C – takrat Superba (če ga ne zamenjate za podobno grajeno Octavio) prepoznate z več kot stometrske razdalje. Odbijača sta videti zlita s karoserijo, ogromno je kroma, ki skrbi za eleganco, napis Superb v obeh prednjih smernikih pa daje vtis, da so se oblikovalci posvečali tudi poudarkom.

Težko je najti besede, ki bi opisale misli ob prvem pogledu na zadnjo Superbovo klop. Tistih 19 milimetrov prirastka h kolenskemu prostoru, ki ga v primerjavi s prejšnjo generacijo navajajo uradni listi, je nevidnih, izgubijo se v poplavi prostora. Dodatna slaba dva centimetra bi prišla do izraza v kakšni Fabii, tule pa . . huh, opazite kapljice v morju?

Če bi radi konkurirali Superbovemu (prostorskemu) razkošju na zadnji klopi, pripeljite na dvorišče MB-jev razred S. Lang, da se razumemo. Zadnja potnika imata med prednjima sedežema komolčno oporo, ki je hkrati predalnik in držalo za pijačo. Pred njima je še en manjši predal (med prednjima sedežema) in info zaslonček z uro in s podatkom o zunanji temperaturi. Za zračenje skrbita dovoda pod prednjima sedežema in reži v B-stebričkih.

Reži se lahko zapreta, tako kot vse druge na armaturni plošči. Ta deluje prečiščeno, nič pretresljivo, ergonomija je vrhunska, saj so vsi gumbi osvetljeni in na pravih mestih. Tudi volan je odličen, malce debelejše sorte z dobro nastavljenim servom, kar dobro pristaja natančnemu šeststopenjskemu menjalniku in preostali dobri mehaniki.

Stopalka sklopke je (znova! ) predolga, prednja sedeža bi človek kar posvojil (dober oprijem, udob­je in nastavitev tudi ledvenega dela), videz notranjosti z izmenjevanjem trde plastike s prevladujočo gumo in manjšinskim usnjem (brez sedežev) ter z gumbi za upravljanje šip in ogledalc zelo spomni na Passata.

V notranjosti se pozna, da je Superb novejši, saj je prestižnejši od bratranca, kar mu omogočajo tudi deli, ki spomnijo na Passata CC: upravljalni gumbi dvopodročne klimatske naprave (v osnovni opremi Comfort je enopodročna Climatic, v Ambitionu pa dvopodročni Climatronic) in avtoradio Bolero (od tretje opreme serijski, sicer za doplačilo) z velikim zaslonom, občutljivim za dotik, če naštejemo le dva zelo opazna skupna elementa. No, v Škodi je osvetlitev klasična zelena.

Odlagalnih mest je dovolj (ne preveč! ), vključno s predalnikom pod komolčno oporo, prostoroma za pločevinki ob ročici ročne zavore (halo, Češka, kako je z električno? ), prostorčkom levo od volanskega obroča, predalom pod sovoznikovim sedežem (kateri carinik ga najde? ), predalčkom pred prestavno ročico in hlajenim ter osvetljenim predalom pred sovoznikom (ob njegovi desni nogi je na sredinski konzoli še priročna mrežica za odlaganje), veliko stvari pa je možno odložiti še v žepka na hrbtnih straneh prednjih sedežev in v vrata, za očala pa je prostorček na stropu.

Merilniki bi bili lahko preglednejši (ob dvajseticah je treba biti pozoren na tistih vmesnih 50 km/h, 90 km/h . . ), potovalni računalnik je informativen, dvosmeren, kaže pa lahko tudi trenutno hitrost. Od druge opreme naprej je tempomat, pri katerem bi pohvalili njegovo vgradnjo v levo obvolansko ročico (to sicer ni novost v Škodini prodajni paleti), serijski.

Pri varnosti bi težko zahtevali več kot 5 zvezdic Euro NCAP-a, štiri varnostne blazine, dve zavesi, kolensko blazino in (izklopljiv) ESP, ki je serijski. Pred praskami ščiti Škodin sistem parkirnih tipal (zadnja tipala so od opreme Ambition naprej serijska – zaradi nepreglednega zadka priporočamo nakup), ki prek zaslona z različnimi barvami nazorno pokaže, kako blizu so ovire. Notranjost je tudi dovolj dobro osvetljena, v njej pa je bila edina stvar, ki smo jo pogrešali, večopravilni volanski obroč.

Do sedaj sama presenečenja, prvič pa smo bili razočarani, ko smo se zapeljali po slabi cesti, na kateri se je pokazalo, da podvozje vendarle ni tako udobno, kot bi človek pričakoval. Koliko je za to kriva dodatna oprema (športno podvozje), bomo izvedeli ob naslednjem testu Superba, ki bo, upamo brez tega dodatka, ki tej veliki kombilimuzini ne pristaja preveč. Superb je pač namenjen uživanju na zadnji klopi in ne navduševanju nad športnim stresanjem, ki se seznani z vsako luknjo v asfaltu, potniki pa (neuspešno) iščejo gumb za udobni način.

Po legi Superb ne zaostaja za Passatom, kar pomeni zanesljivo potovanje, tudi če hitite. Superbova masa in velikost ne bosta igrali opaznejše vloge. ESP se vmešava skoraj neopazno, njegovo popravljanje boste bolj ali manj opazili le po prižiganju lučke med merilniki.

Superb se prodaja s kopico motorjev (trije bencinski in trije dizelski), v testnem pa je bil sredinski bencinar, 1, 8-litrski TSI, ki navdušuje s svojim mirnim tekom, z veseljem do dela (že pri 1.500/min doseže 250 Nm največjega navora), na priganjanje pa se odzove s skoraj dirkaškim zvokom in večjo porabo (15 litrov na 100 km ni nobena znanstvena fantastika). Ker motor lepo vleče že od tisočaka in pol, ponuja TSI veliko manevrskega prostora za lenarjenje z menjalnikom.

Na testu so se porabe gibale okoli desetih litrov na sto kilometrov. Pri nedeljskem odkrivanju podeželja je Superb zadovoljen tudi s sedmimi litri, na avtocesti pa se podatek potovalnega računalnika pri hitrosti 130 kilometrov večinoma drži osmice.

Takšen Superbov paket (motor, oprema) je posrečen, edino vprašanje, ki velja tudi za vse druge največje češke kombilimuzine, je povezano z eksistenco. Zakaj sploh obstaja? V tem velikostnem razredu zelo veliko šteje imidž. Roko na srce, Superb ga nima, zato ga bodo kupovali ljudje zase in ne za vzbujanje sosedove zavisti.

Iz oči v oči . .

Vinko Kernc: Ob tem Superbu se zdi prejšnja generacija istega modela 'nedokončana'. Kot bi bila zasnovana izrazito špartansko. Materiali in zasnova v slogu čim nižjega stroška. No, tokrat je drugače: Superb je ugleden avtomobil, od znotraj navzven. Trik s pokrovom prtljažnika je duhovit, a morda ne nujno potreben. Lahko bi bila preprosto le peta vrata. Ampak naj bo tako.

Matevž Korošec: Pa smo spet na začetku. Razlog, zakaj si ne boste kupili Superba, je en sam – ker nima pravega ugleda. Ampak verjemite, v njem je veliko več limuzinskega kot v marsikateri drugi, z videzom in imenom bolj uveljavljeni limuzini. Da o prostoru na zadnji klopi in uporabnosti prtljažnika ne izgubljam besed. Si predstavljate, da bi imel še vzdolžno pomično zadnjo klop?

Mitja Reven, foto:? Aleš Pavletič