Smart ForTwo (52 kW) Passion

Prejšnji konec tedna me je prijatelj, ki sledi vsem avtomobilskim novostim in s tem tudi vsem mojim potezam (beri: s katerim testnim avtomobilom se v tistem trenutku prevažam), spraševal, s kakšnim strojem se danes vozim? Ker mi gre to občasno rahlo na živce, sploh kadar nisem na volji za prijateljsko prepiranje o avtomobilski pločevini, sem mu vrgel kost.

»Dvosed, zadaj širši kot spredaj, ima zelo neposreden volan in trše, skoraj dirkaške zavore, da o zadnjem pogonu sploh ne govorim, « sem začel in z vsako besedo opazoval, kako se njegove zenice večajo, pravzaprav sem skorajda prepričan, da se je za nasmehom začela nabirati slina. Da, kost je dosegla svoj namen. A da bi njegovo domišljijo še posebej razvnel, sem na koncu na ogenj naložil največje poleno: »Pa še počez gre! « Potem pa se je začelo ugiban­je, ki je popolnoma zgrešilo smer vožnje. Omenjal je BMW-jevega Z4 Coupeja, Audija R8, Opla GT pa tudi kakšen Ferrari se je znašel vmes. Saj ne, da ne bi, a hudiča, nobeden od omenjenih ni bil. Ko sem ga po desetih minutah imel dovolj, saj je iskal šport­ni avtomobil, ki gre med vožnjo počez, jaz pa sem govoril o mirujočem prometu, sem le izdal: »Čeprav je večji od predhodnika, ga lahko na parkirnem prostoru še vedno parkiraš počez.« Kot iz topa, čeprav (zaradi prej omenjenih zvenečih imen) kar malce razočarano, je izstrelil: »Ta malega Smarta maš! «

Smart je bil že od začetka posebnež. Majhen, da bi ga človek dal v žep, drag, da bi ga najraje pretopil v zlato, in (menda) v določenih vremenskih razmerah nestabilen, tako da so pripisali nekaj nesreč tehniki, in ne voznikom. Skratka za tiste, ki jim mestna mobilnost pomeni več kot udobje na avtocesti ali velikost prtljažnika. Na žalost ga je usoda malce tepla: bil je priljubljen le v velikih metropolah, pa še to ponekod zaradi mestnih oziroma državnih subvencij, drugače pa je bil le redko uporabnik evropskih cest. To velja za predhodnika, novi Smart pa naj bi bil večji, udobnejši, varnejši, cenovno ugodnejši, predvsem pa naj bi končno osvojil tudi ZDA.

Halo, boste dejali, čez lužo imajo motorje tako velike, kot je velik cel Smart! A prav v tem je poanta: večja ko je razlika med ‘klasično’ pločevino in Smartom, bolj je privlačen. Frajerski. In prav zato se bo mogoče čez lužo celo res ‘prijel’!

Smart je pridobil kar 19, 5 centimetrov v dolžino, zato je pri nesrečah tudi prijaznejši za pešce (EU) in za nalet od zadaj (ZDA). Z večjo medosno razdaljo pridobita predvsem voznik in sovoznik – če ravno ne igrate za košarkaški klub Union Olimpija, boste zlahka stegnili nogi, vrteli volan ali le migali z glavo v ritmu sodobnih ‘tuc-tuc’ melodij. Prtljažnik pa je v primerjavi s predhodnikom pravo razkošje, saj je iz 150 zrasel kar na 220 litrov. Torej je dovolj velik, da lahko punco peljete nakupovat in da po nakupih niste več v dilemi, ali pustiti v trgovini punco ali vrečke . .

Prtljažnik se odpira v dveh delih: najprej odprete stekleni del (z gumbom na ključu ali s kljuko na vratih), potem pa morate dvigniti dva zatiča na skrajnih robovih, da se vrata postavijo iz navpičnega v vodoravni položaj. Ko smo že omenili vrečke, postane malce zoprno, ker jih morate obvezno odložiti, saj za dvig zatiča potrebujete obe roki. Je pa dobro, da vrata prtljažnika zdržijo kar 100 kilogramov. Torej tudi vašo utrujeno punco, če je treba . .

Na poti domov boste seveda kralj mestnih ulic. Smart ForTwo se na prepolnih asfalt­nih prometnih žilah počuti kot doma: je dovolj skromen, da ga parkirate na parkirno mesto, kamor bi si sicer upali le motoristi, ima motor, ki je ekološko sprejemljivejši od zmogljivejših mestnih tekmecev, ter menjalnik, ki (čeprav je v prestavi) dovoljuje tudi čakanje pred semaforjem, ne da bi pri tem morali pritiskati na zavoro.

Poleg veliko dobrih lastnosti (poskočnost pri speljevanjih, igrivost menjalnika . . ) ima tudi ogromno pomanjkljivosti. Motor je glasen (a je glasnost tudi pri avtocestnih hitrostih še vedno znosna! ), stopalka zavore je kamionarska (nikoli mi ne bo jasno, zakaj moraš imeti pri Smartu občutek, da je zavorni sistem tak kot pri 20 let starem tovornjaku - na stopalko moraš namreč stopiti s celim podplatom, poleg tega pa daje občutek, da sploh ni servo pomoči), Getragov robotiziran menjalnik (ki omogoča tako samodejno kot tudi sekvenčno pretikanje) pa kljub dodelani elektroniki še vedno poskrbi za telovadbo vratov obeh potnikov. Na začetku zabavno, nato pa z vsakim kilometrom bolj zoprno.

Frajerstvo se ne konča pri zunanjosti; kot sem jaz svojega kolega, lahko tudi vi navdušite prijatelje z notranjostjo, ki boža oči. Armaturna plošča je zaradi ameriških predpisov ravna, instrumenti so kljub digitalno-analognemu izpisu pregledni, sedeži so športno enodelni (brez ločenega zglavnika), za štrleča merilnika motornih vrtljajev, analogno uro ter strešno okno pa boste doplačali, saj jih najdete na seznamu dodat­ne opreme. Čeprav je Smart zrasel, imaš še vedno občutek, da so nožni prsti le centimeter za prednjim odbijačem in da bi lahko parkiral vzvratno kar tako, da stegneš roko in si določiš, do kod lahko zapelješ. Skratka: zabavno tudi za tiste, ki jim parkiranje ne gre od rok in nog!

Inženirji so se pri ‘ta malem’ Smartu zaradi skromnih zunanjih dimenzij zelo verjetno praskali po glavi, kako ga obdržati na cesti. Zato je podvozje togo (in s tem neudobno na slabšem asfaltu), sistem ESP je serijski pri vseh različicah in neizklopljiv (nič ne bo z vožnjo počez), losov test pa je nočna mora. Mercedes-Benz ima s tem veliko izkušenj . . Frajerček je zrasel in mogoče ni več tako uporaben za vožnjo po mestnih jedrih (kamor dejansko tudi spada), je pa zato veliko primernejši kot čisto navaden avtomobil. A zaradi večje uporabnosti in boljšega udob­ja ni prav nič manj zabaven, frajerski, pa naj bo pod blokom ali nasproti vaše najljubše kavarne parkiran vzdolžno ali počez!

Aljoša Mrak, foto: Aleš Pavletič