Subaru Forester 2.0 X

Za začetek poglejmo dobre novice, za katere je v prodajnih salonih poskrbel novi Forester. Oblikovno je videti kot nekakšna siva miš (kot nalašč je bil podobne barve tudi testni Gozdar), kar mu lahko štejete tudi v plus, saj so okrasni pokrovi platišč, vratne kljuke, odete v drugačno barvo kot karoserija, in (veliki) črni stranski ogledalci tudi prednost, ko se z avtomobilom vozimo po terenu in bi nas zaradi odrgnjenih ogledalc in lahkih platišč lahko bolelo pri srcu.

Na novem Foresterju lahko privabita zamišljene poglede le prednja 'zobata' maska in poseben nos, ki zaradi zašiljenje oblike (poglejte spodnji del) omogoča (pri terenski vožnji) predvsem ugodnejši vstopni kot.

Opaziti je še globoko v prednji odbijač potegnjeni meglenki, ki sta tako kar najbolj zaščiteni pred kakšnim neljubim srečanjem s tršo podlago. Čeprav je manj kombijevski kot predhodnik, je zdaj Forester tudi oblikovno bližje klasičnim SUV-ovskim tekmecem. Toda med 'mehkimi' sodi Gozdar v tršo ligo, med tiste, ki zvišujejo (zelo majhen) odstotek SUV-ov, ki se dejansko vozijo tudi ob asfaltu.

Največ je Gozdar pri približevanju podobi pravega SUV-a pridobil na področju prostornosti. V primerjavi s predhodnikom je v skup­no dolžino (zdaj 4.560 milimetrov) nabral 75 milimetrov, poleg tega pa še 45 milimetrov v širino in kar 110 milimetrov v višino.

Drage bralke in bralci, to je kar 11 centimetrov! Logično je ob ravno tako radodarno povečanem medosju (za devet cent­imetrov na 2.615 milimetrov) prostornost potniške kabine opazno večja, še najbolj je to očitno na sedežih druge vrste, kjer je več centimetrov za kolena (po Subarujevih podatkih za kar 11 centimetrov), opazno povišana streha pa je prinesla več 'zračnega' prostora tudi glavam prednjih potnikov.

Za centimeter so povišali še oddaljenost (spredaj pred blatom, vodo, umazanijo in blažjimi udarci) s plastično-kovinsko ploščo zaščitenega trebuha od tal. Zdaj loči pragove od podlage 215 milimetrov, ki pa so še vedno znosni, če le malo pazite, da pri skakanju iz oziroma v Foresterja ne pobrišete vse umazanije.

Verjemite, gre brez večjih težav. Ko smo že pri merah: Forester je v notranjosti po naših meritvah prostornejši od recimo daljšega Nissana X-Traila, ki pa japonskega tekmeca premaga z vsebino za zadnjimi sedeži: s prtljažnikom. Ta je pri Foresterju velik nič kaj rekordnih 450 litrov, nakladalnega robu ni in nakladalna višina je precejšnja (sega tja do žepov hlač).

Prevoz daljših predmetov postavi pod vprašaj ne ravno globoko skladišče, ki je manjše predvsem zaradi zadnjega pogona. Je pa po drugi strani dno prtljažnika uporabno ravno, v dvojnem dnu so tudi predali, 12-voltna vtičnica, kljukice za obešanje ter lučka ob strani. Naslonjala zadnje, po tretjinah deljive sedežne vrste se zložijo v ravno dno povečanega prtljažnika le s preprostim dvigom vzvoda ob vzglavnikih sedežev.

Tudi naklon naslonjal zadnjih treh sedežev (sredinski se lahko 'spremeni' v komolčno oporo) se lahko nastavlja, vendar boste pri tem početju potrebovali dve roki: eno za pritisk na gumb, ki je na notranji oblogi blatnika, drugo pa za višanje ali nižanje naklona. Tu bi lahko pri Subaruju pokazali nekaj več sočutja za ergonomijo.

Ne vemo, ali so jih v to silili stroški, kar je zelo verjetno, ali je oblikovalcem preprosto zmanjkalo idej, da so Foresterjevo armaturno ploščo (z zelo nadležnim piskačem, ki opozarja na nepripetost) povzeli po Imprezini. No, med modeloma je sicer še veliko sorodstvenih vezi, od skupne platforme do skupnih motorjev, vendar je razlika v ceni dovolj velika, da v Foresterju nismo pričakovali enako trde plastike kot v Imprezi.

Občutki v notranjosti so tako podobi tistim v Imprezi. Izbočen sredinski del armaturne plošče ima tovarniško vgrajen avtoradio z zaslonom, ki je že ob malce bolj neposredni sončni svetlobi slabo viden, in zaslonček z informacijami zelo skopega potovalnega računalnika (le povprečna poraba goriva, zunanja temperatura in ura).

Samodejna klimatska naprava z vrtljivimi gumbi, ki smo jih seveda že videli, je učinkovita. Nekaj stikal, kot so tista za nastavljanje električnih stranskih ogledalc, ni osvetljenih, volan je nastavljiv po višini in globini, števci so povprečni, na splošno pa je počutje v novem Foresterju dobro.

Odlagalnih mest sicer ni na pretek, toda za tiste, ki ne razmetavajo stvari po avtomobilu, jih bo povsem dovolj. Tu so namreč predali v vseh vratih, neosvetljen sovoznikov predal, predal za očala na stropu in odlagalna mesta na sredinski konzoli. Vse štiri stranske šipe že v osnovni opremi X žene elektrika, voznikova se odpre ali zapre le z eno potezo.

Vsi sedeži imajo vzglavnike, spredaj sta po višini nastavljiva varnostna pasova, zadnja klop gosti sidrišča Isofix za otroške sedeže, za varnost potnikov pa dežurajo še štiri varnostne blazine in dve zavesi. Preglednost okolice je zaradi višjega sedenja in ugodno velikih steklenih površin zelo dobra in tudi začetek motornega pokrova je viden, zadek pa je kljub odsotnosti parkirnih tipal zaradi strmo postavljenih vrat prtljažnika obvladljiv.

Ročici ročnega menjalnika bi lahko dali še kako lekcijo o natančnosti, saj je na trenutke posebej trmasta, ko hočeš pretakniti v vzvrat­no prestavo, za dodatek pa je še nekoliko trša in zahteva odločnejše potiskanje iz ene reže v drugo, kar nagradi s pravim občutkom (mehanskega) vklopa posamezne prestave.

Teh je le pet, toda praksa pokaže, da bi brez dvoma koristila še dodatna. Trenutno lahko na našem trgu Foresterja naročite le z dvolitrskim bencinskim bokserjem, ki je poganjal tudi testnega Gozdarja in ki smo ga preizkusili že v novi Imprezi. Glede motorja tako ne bomo zapisali nič novega (za tiste, ki ste brali o Imprezi, seveda): v spodnjem območju vrtenja je izrazito lenoben, primanjkuje mu navora in moči.

Za dinamično vožnjo ga je treba priganjati v višje vrtljaje, kjer se opazno poveča (bokserski) hrup motorja, naraste pa seveda tudi žeja. To nam je na testu uspelo krotiti med 11 in dobrimi 12 litri, ki v konkurenčnem razredu srednje velikih SUV-ov v času rastočih cen naftnih derivatov ne pomenijo ravno najugodnejše popotnice.

Jeseni bo bolje, saj prihaja še bokserski turbodizel, ki smo ga že preizkusili v Legacyju (AM 13/2008) in ki ga Forester za večjo konkurenčnost ponudbe krvavo potrebuje.

Pri motorju je, kar se zmogljivosti tiče, Subaru naredil korak nazaj. Zanimiva je primerjava s prejšnjim, enako motoriziranim Gozdarjem: pred novo generacijo je Foresterjev bencinski motor 2.0 ob masi vozila 1, 4 tone zmogel 116 kilovatov (158 KM), v današnjem pa je kilovatov, ki morajo poganjati še dodatnih 100 kilogramov, 110 (150 KM). No, za deset njutonmetrov jim je sicer uspelo povečati navor, vendar ga je na trenutke še vedno malo.

Ob tem je dobrodošla tudi primerjava prožnosti: novi Forester pospešuje od 50 do 90 km/h v četrti prestavi 13, 9 sekunde, od 80 do 120 km/h v peti pa 20, 8. Od nič do 100 km/h najhitreje pospeši v 12 sekundah (naša meritev).

S starejšim smo pospeševali za skoraj tri sekunde hitreje (9, 2) in tudi podatka o prožnosti sta bila opazno boljša: 12, 7 in 19, 5 sekunde. Da prož­nost v obeh zadnjih prestavah ni blesteča, je opaziti na avtocesti, kjer Forester počasi nabira hitrost, pri 130 km/h v peti prestavi pri okoli 3.500/min pa je tudi že glasen.

Na asfaltni cesti je kljub povečanim kolotekom (spredaj +35 in zadaj +45) in še za centimeter znižani legi že tako nizkega bokserskega motorja (ob pogledu v vsebino pod Foresterjevim motornim pokrovom se vam lahko zazdi, da kaj manjka, tako nizko je vse skupaj) zaradi mehkejšega podvozja zaznati za SUV-e povprečno stopnjo nagibanja karoserije, nekje na zlati sredini pa je tudi vodljivost z zaznavnim siljenjem nosu iz ovinka, če je hitrost prevelika.

Toda vse skupaj gre s popuščanjem plina zelo nadzorovano, Gozdar pa na splošno dobro stoji na podlagi. Forester ostaja preprost: za uravnavanje navora med premama je odgovorna visko sklopka, ki za povprečna čutila deluje povsem nezaznavno in učinkovito in ne zahteva nobenega voznikovega znanja ali posegov, saj vse delo opravi elektronika. Za težave z oprijemom Gozdar še ni slišal.

Njegova posebnost ostaja še ročica med sedežema za vklop nižjega prenosa za vožnjo po zahtevnejšem terenu ali vleko prikolic. Na slabih cestah (makadamu) je zanesljiv in udoben, njegova največja omejitev na terenu pa so cestne gume. Vendar se ta slabost izkaže za prednost na pravih cestah, kjer se Forester s takšno obut­vijo pelje varneje, bolj ekonomično (manjša poraba goriva) in udobneje.

Iz oči v oči

Vinko Kernc: Zanimiv izdelek; kupci mislijo, da so kupili terenca, v resnici pa kupijo natanko tisto, kar zares potrebujejo: zanesljiv in trpežen avtomobil z odličnim pogonom, z dobrim motorjem, s preverjeno tehniko in z uporabno notranjostjo. Ker je Japonec in ker je 'mali' Subaru pa (vsaj v Evropi) še malo ekskluzivnosti.

Mitja Reven, foto:? Aleš Pavletič