Subaru XV 2.0i AWD

Ga postavimo pred prenovljeno Opero, ga namočimo v prvo večjo lužo, si lahko privoščimo blato na terenskem poligonu ali gremo iskat zadnje ostanke snega v gore? Subaru XV bi se prav gotovo izkazal v vseh omenjenih okoliščinah. Čeprav je odet v živooranžno barvo in oplemeniten s črnimi 17-palčnimi platišči, iz njega seva neka svežina, če hočete eleganca, ki bi se prav lepo ujemala z za nekatere ne najbolj posrečenim črnim dodatkom k ljubljanski operni hiši. Stalni simetrični štirikolesni pogon in višje podvozje (ki je od tal oddaljeno 22 centimetrov, Forester za primerjavo 21,5 cm, Outback 20 cm) pa bi bila v pomoč takrat, ko bi zaradi spolzkega terena z veliko grbinami zdrava pamet kričala, da je bolje obrniti.

Tokrat smo imeli na krajšem preizkusu (zato ni meritev pa tudi ne testa) dvolitrsko bencinsko različico z menjalnikom Lineartronic. Kot vsi pravi Subaruji ima pod motornim pokrovom bokserski štirivaljnik, ki zagotavlja 110 kilovatov oziroma bolj domačih 150 'konjev'. Kam so skrili vso konjušnico, ne vemo, saj je motor bolj umirjene vrste, del njegove slabokrvnosti pa lahko iščemo v neskončnostopenjskem menjalniku in že omenjenem štirikolesnem pogonu, kjer elektronsko krmiljena večploščna sklopka razporeja navor v razmerju 60 : 40. Iz istih razlogov se zdi, da je poraba goriva (pri nas okoli 10 litrov) bolj pričakovana kot pa presenečenje, saj je XV navsezadnje velik avtomobil; 380-litrski prtljažnik, ko pogledate izza volana nazaj, je v resnici precej daleč zadaj. No, domovanje prtljage ni ravno rekordno, je pa dno prtljažnika s po tretjini preklopljivim sedalnim delom zadnje klopi povsem ravno ... Kje smo že ostali? Aha, pri menjalniku. Lineartronic je idealen za mestna potepanja, saj ročico menjalnika pretaknete v D in uživate v mehkem delovanju menjalnika, ki vedno zagotavlja najidealnejši prenos moči. Moteč postane le takrat, ko pogumneje pritisnete stopalko za plin, saj postane tehnika precej glasna. Dinamičnejšim voznikom so namenili tudi tako imenovani ročni način, ko vnaprej določenim prestavnim razmerjem (šest, če smo natančnejši) ukazujemo prek obvolanskih uhljev. Leva za prestavljanje v nižje prestave, desna za višje. Ker se ušesi vrtita skupaj z volanskim obročem, smo pogrešali ročni način prestavljanja tudi pri prestavni ročici, ki bi omogočal nestresno pretikanje tudi v ovinkih. So varčevali ali zgolj pozabili? Tudi prestavljanje iz D v R (vzvratna prestava) in obratno traja precej dlje, kot smo vajeni pri dobrih samodejnih menjalnikih. Zato je pri manevriranju na parkiriščih potrebno malce več previdnosti, saj zaradi zelo občutljive stopalke za plin avtomobil pri speljevanju kar poskoči. Čeprav je motor uglajen, vključno s serijskim sistemom Auto Start Stop in pomočjo pri speljevanju v klanec, bom še enkrat napisal, kar sem že po mednarodni prestavitvi: poskusite ročni menjalnik in bokserski turbodizel, to je kar prava kombinacija.

Pohvalili bomo položaj za volanom, predvsem izdatno vzdolžno prilagoditev volanskega obroča, kakovost izdelave in opremljenost. Poleg ksenonskih žarometov smo v tem Subaruju uporabljali še radio s CD-predvajalnikom (in vhodoma USB ter AUX), tempomat, dvodelno samodejno klimatsko napravo, gretje prednjih sedežev, kamero za vzvratno vožnjo, ESP in sedem varnostnih blazin pa smo raje pustili pri miru. Podvozje se je izkazalo za dovolj udobno, čeprav na trenutke po luknjasti cesti deluje pretogo, volan pa dovolj jasno namiguje, kaj se dogaja s prednjima kolesoma.

Dilema, katero kuliso uporabiti pri fotografiranju, samo kaže na vsestranskost avtomobila. Če vas je do zdaj Subarujeva tehnika zanimala, niste pa ravno cenili oblikovne plati njihovih avtomobilov, je morda XV pravi odgovor.

Bese­di­lo: Aljoša Mrak, foto: Saša Kapetanovič