Supertest: Volkswagen Golf 2.0 TDI Sportline (50.000km)

V supertestno knjigo smo že pred prevzemom napisali plan prevoženih kilometrov. Pravi takole: 20. aprila 2005 mora imeti tale Golf prevoženih 50.000 kilometrov. Pa poglejte tole: smo pet mesecev pred planom. Nekako tako kot železarna Jesenice leta 1975 . .

Do trenutka, ko smo prekoračili znamko 50.000, je bil tale Golf v naših rokah natanko 237 dni, iz česar ni težko izračunati, da smo jih dnevno v povprečju potolkli 211. Ni malo in če upoštevate, da so ves čas v naših rokah tudi testni avtomobili sprotnega značaja, se pravi na kratkem (14-dnevnem) preskusu, smo pravzaprav z rezultatom zelo zadovoljni.

Hiter pogled v testno knjigo pravi, da tudi ta TDI ni nobena izjema, ko gre za oljno žejo. V tem času smo mu namreč dolili 4, 2 litra motornega olja, kar sicer pomeni manj kot deciliter na tisočaka, a nas lahko zaradi narave avtomobila to malce presenetiti. Ker porabi razmeroma malo goriva, so tudi nujni postanki na bencinskih črpalkah redki, kar pomeni, da se nekaj tisoč kilometrov lahko zgodi zelo hitro. Če se te kilometre nabira na nemških avtomobilskih cestah, je stopalka plina ustrezno obremenjena, motor pa tudi - in oljček gre.

Ja, poraba goriva. Že leta poslušamo srečne lastnike Tedeijev v teh in onih kočijah in večina se pelje na hlape, okej, na decilitre, ampak res, ko najbolj tiščijo, z največ 5 litri na 100 kilometrov. Zanimivo, potemtakem je z našim TDI-jem nekaj narobe, saj kaže povprečno porabo 7, 47 litra na 100 kilometrov in tudi v najhujših razmerah povprečje ene posode za gorivo ni padlo pod 5, 18 litra za 100 kilometrov, znal pa je posesati tudi 12, 13 litra na normni razdalji.

Ampak ker to seveda še zdaleč ni prvi TDI v rokah Avto magazina, tudi iz izkušenj vemo, da je pri nas zabeležena poraba normalna pri zmerno hitri vožnji. Tudi nas kdaj preseneti zaprta bencinska črpalka in takrat ugotovimo, da se je za povprečje 5 litrov na 100 kilometrov treba res potruditi, skoncentrirati in odreči marsikateremu načelu vožnje, da pa je 12 litrov lahko le rezultat nehumanega tiščanja na plin - kot na primer na naših meritvah.

Te smo po 50 tisočakih opravili drugič in zabeležili nekaj majhnih razlik, za katere pa ne moremo v splošnem reči, da so rezultat boljše utečenosti mehanike ali večje obrabe le-te, saj se pogoji pri meritvah močno razlikujejo: 18 Celzijevih stopinj in enkrat letne, drugič zimske gume. Za kakšno desetinsko sekunde je razlike, nekoliko preseneča le precejšnja razlika v prožnosti v višjih prestavah oziroma pri nižjih vrtljajih, ki se je izboljšala tudi do 2 sekundi! To pa menda lahko pripišemo boljši utečenosti mehanike in njenih posameznih gibljivih delov: od batov, drsnih ležajev motorja, menjalnika in kolesnih ležajev.

Pravzaprav je največ skrbi povzročalo ’grmenje’ iz zadnjega dela avtomobila, a se je napaka potem, ko je imel vsak svojo razlago, našla kar sama od sebe - ko smo (hudo hudo izrabljene) letne gume zamenjali za (nove) zimske. Nabrali smo tudi nekaj prask tu in tam, večino ne po svoji krivdi, kakšno pa tudi. Še največ težav smo povzročili sklopki, tako da je naša interna fotosekcija naletela na mino v obliki nenavadnega šuma iz pogonskega sklopa in predlagala pregled pri kardiologu. Ta je odredil transplantacijo oziroma v tehničnem jeziku menjavo sklopke in vztrajnika.

In to je to. Iz testne knjige načelno veje več optimizma kot pesimizma - nekako smo vsi navdušeni nad ergonomijo, nekaj pripomb je nad utripalkami v zunanjih ogledalih (moteče ponoči), nekaj nad mehkostjo stopalke zavore, nekaj nad dolgim hodom stopalke sklopke, a je menda še najmanj prijetno to, da se dizel (kot pretežna večina dizlov) pozimi počasi segreva in zato počasi ogreva notranjost. Sicer pa je en Peter nad njim že od začetka zelo navdušen, drugemu Petru je premalo udoben (športno podvozje), Vinko utruja, da vedno sede v umazan avto, Aljoša bi sedeža postavil v dnevno sobo, Mitja je uspel pobrati kamen s prednjo šipo, zato se nekako ne upa prav dosti oglašati, Tomi ga je nasadil na štor, Primož na ’jumbo’ robnik, Bor pa trdi, da porabi več olja kot bencina. Ja, prav ste prebrali. Še dobro, da je na črpalki dolival dizelsko gorivo . .

O. K., polovica je za nami. K sreči brez velikih pretresov in težav. Malce upamo, da bo tako tudi v drugi polovici in če bo šlo tako naprej, bomo pred poletjem tega Golfa lahko že vrnili. Namesto spomladi 2006, kot je bilo najprej v načrtu.

Vinko Kernc

Foto: Peter Kavčič