Supertest100: Volkswagen Passat Variant 2.0 TDI Highline

Po polovici načrtovane poti lahko brez zadržkov ugotovimo: tole je najboljši Passat doslej in v tem trenutku. Jasno je, da je Golf prijaznejši v mestu in Phaeton na daljših poteh – zaradi njunih zunanjih mer in s tem povezanih obvladljivosti karoserije ter notranjega udobja. Ampak če se primerno oddaljite od vseh treh, lahko dobro vidite tudi cenovno razliko do Phaetona in prostorski bonus pred Golfom.

Kdor je tiste vrste kupec, ki mu (tudi na podlagi zgornjega razmišljanja) pristajajo avtomobili srednjega razreda, bo zagotovo pomislil tudi na Passata. In na Varianta. Limuzina je morda res vsaj na pogled žlahtnejša, ampak kombi je vseeno (in še vedno) nekoliko bolj trenden, predvsem pa z velikim naskokom uporabnejši. Koliko lahko zložimo vanj, povedo že litri, da je prtljažnik uporabnih oblik, pa je doslej pohvalil vsak, ki se je s tem (našim) Passatom odpeljal na nekajtisočkilometrsko pot.

O prostornosti in tudi iz tega izhajajoči uporabnosti smo povedali že preveč, da bi se ponavljali. Zato na polovici poti še o drugem močnem argumentu: porabi. Natančno spremljanje med 62. (ko smo ga prevzeli) in 52.490. kilometrom, ko smo do tega trenutka zadnjikrat polno natočili, je v povprečju porabil 7, 85 litra na 100 kilometrov.

Res je: nekajkrat smo medtem zelo pazili na porabo, ko smo se s precej posušeno posodo za gorivo vračali iz tujine; je pa res tudi, da v domačem okolišu nanjo nismo bili posebej pozorni. Še posebej v mestu in še bolj na meritvah zmogljivosti. Ali preprosto, ko se nam je kam zares mudilo. Takrat smo namerili 11, 8 litra goriva za 100 kilometrov, kar je bila doslej največja povprečna poraba, le 5, 16 litra na 100 kilometrov pa je bila do tega trenutka najmanjša zabeležena povprečna poraba na poti, prevoženi z le enim polnjenjem posode za gorivo; to pa je za tako velik avtomobil in ob povsem spodobnih hitrostih izjemno lepa številka. Trik je predvsem v tem, da smo se izogibali polnemu pospeševanju in gnečam na cesti.

V začetku je bil motor precej žejen olja, a se je po 10 tisoč kilometrih žeja ustavila. Držali smo se od tovarne zapovedanih rednih servisov, pri tem pa smo doživeli le nekaj nenačrtovanih okvar. Ravno v času, ko smo razmišljali o menjavi gum (prehod na zimski komplet), smo zaslišali neprijeten zvok izpod prednjih koles; lahko je bil posledica obrabe gum ali obrabe kolesnih ležajev. Ko smo zamenjali oboje (menjava ležajev je ’padla’ pod garancijo) in opravili še redni servis, je zvok izginil. Če so bili krivi ležaji, je možnih vzrokov več: lahko sta bila ležaja slabe kakovosti, kar je malo verjetno (ni pa nemogoče), lahko smo prevečkrat (ali enkrat malo izdatneje) srečali robnik s prednjima kolesoma, kar je seveda skoraj nemogoče, najverjetneje pa je, da so bile na delu kakšne nadnaravne, demonske sile.

Le malo pred 50-kilometrskim tisočakom pa se je pojavila še ena nevšečnost: na zvočno pomoč pri parkiranju zadaj se ne moremo več zanesti, saj se avtomobil oviri približa že na kakih pet centimetrov, PDC pa je še kar tiho. Ta še vedno čaka na pregled in popravilo, medtem ko gretje voznikovega sedeža, ki je odpovedalo poslušnost, spet deluje, saj se je le snela povezovalna žica; skoraj zagotovo po naši krivdi – morda med čiščenjem notranjosti. Kdo ve. Enkrat smo storili tudi neumnost, ko smo spustili eno od zadnjih šip, medtem ko je bil nanjo pripet dodaten senčnik, s tem pa smo poškodovali tesnilo šipe. Napako so odpravili na enem od servisov.

Še vedno pa Passat navdušuje s počutjem med vižnjo. Edina zamera je tipična Volkswagnova: predolg gib stopalke sklopke. V testni knjigi se je pojavil ob tem zaznamku še pripis: zakaj nima menjalnika DSG. Sicer pa je nastavljivost položaja za vožnjo odlična za majhne, srednje in velike voznike, sedež(a) pa sta prav tako odlična: ravno prav trda, neutrujajoča, dobre (ergonomske) oblike in prav lepo in še nemoteče bočno oprijemljiva. Manj smo navdušeni nad klimatsko napravo, v katere samodejnost je treba pogosto posegati, a je potem zelo učinkovita v vročem in v hladnem vremenu. In kljub temni zunanjosti tega Passata.

Takole se je njegova pot že prevesila v drugo polovico. Naš načrt prevožene poti, ki enakomerno razporeja 100 tisoč kilometrov prek 24 mesecev, smo že krepko prehiteli, saj smo 50 tisoč načrtovali za natanko 23. februar prihodnjega leta. Če bo šlo v enakem tempu naprej, bomo zadani cilj dosegli kar osem mesecev prej. Zagotovo pa vemo, da se bo prav tale Passat še nekaj časa pridno potikal po evropskih cestah. Zasledujte naša poročila!

Vinko Kernc