Suzuki Ignis 1.5 GT Sport

Veste, ko sem ga gledal na sliki, kasneje pa podrobneje v naši garaži, sem se zgražal nad višino in obliko avtomobila. Čeprav mi je bilo jasno, da je različica GT Sport le najbolj športna različica majhnega japonskega avtomobila, sem vseeno vihal nos nad kockasto obliko karoserije, ki je poleg tega nameščena še visoko nad cestiščem. Da je to skregano z logiko športnih avtomobilov, je jasno vsakomur.

Vendar če vam kri po žilah začne teči hitreje, ko zagledate športen avtomobil, potem tudi pri Ignisu ne morete ostati čisto ravnodušni. Strupeno rumena barva, »izbuljeni« spojlerji, dodatni pragovi in napis Suzuki Motorsport pač nazorno kažejo na to, kam pes taco moli. Ignis GT Sport ima namreč le eno nalogo: zadovoljiti dinamičnega voznika!

Priznam, da sem se vožnje s tem avtomobilom še posebej veselil, saj ima Suzuki z Ignisom bogate dirkaške izkušnje, slovenski zastopnik pa smele načrte. Če vsaj malo sledite svetovnemu prvenstvu v rallyju, potem veste, da je Suzuki z Ignisom Super 1600 vedno pri vrhu. Torej osnova ne more biti slaba, kajne? V Sloveniji se (če bo dovolj zanimanja dirkačev) pripravlja pokal, ki naj bi učinkovito promoviral prav Ignisa, zato sem bil še toliko bolj nestrpen pred premierno vožnjo.

Školjkasti sedeži Recaro so glasba za moja ušesa in balzam za razboleli hrbet. Če dobro sedim, je to pri avtomobilu že pol uspeha, in v Ignisu sem kljub krajšemu sedalnemu delu dobro sedel. V dobi elektronskih sistemov, ko preskusimo testne avtomobile z veliko všite elektronske opreme, mi je šlo kar malce na smeh, ko sem gledal osiromašenega Ignisa. Saj je imel osrednjo ključavnico, radio z možnostjo poslušanja CD-jev, mehansko klimatsko napravo, električni pomik prednjih stekel in celo dve varnostni blazini, ampak čisto nič pripomočkov, ki pomagajo pri vožnji. Torej pred dinamično vožnjo ni bilo treba izklapljati sistema proti zdrsavanju pogonskih koles ali stabilizacijskega sistema, ker ju sploh ni imel!

Prvi vtis, ko sem potoval po mestu: zelo dobro! Štirivaljni 1, 5-litrski motor se resda pošteno zbudi šele pri oznaki 4000 na merilniku motornih vrtljajev, vendar postreže s presenetljivo zvrhano mero navora tudi pri nižjih vrtljajih. Motor pri zahtevnejši voznikovi desni nogi nima najprijetnejšega zvoka, saj Ignisa zaznamuje tisti kovinski, tako zelo značilen zvok avtomobilov, ki so imeli oznako »športen« pred kakšnim desetletjem. Ni pa neprijeten, da ne bo nesporazumov. Toda največje presenečenje je v poskočnosti, saj sem bil zlahka vedno na čelu prometnega vala.

Meritve so potrdile dober občutek pri pospeševanju, saj Ignis pospeši od 0 do 100 km/h v samo 9, 2 sekunde! To je zelo, ampak res zelo dober rezultat, če upoštevamo, da je skoraj še enkrat močnejši Peugeot 206 RC hitrejši za samo 1, 1 sekunde! In veselje do vrtenja motornih delov takoj spravi voznika v dobro voljo, ki se povečuje med prvimi ovinki, ko ti igriva narava avtomobila še dodatno polepša dan. Volanski mehanizem sprotno in natančno sporoča, kaj se dogaja s pogonskima kolesoma, menjalnik kot puščica sledi hitri desnici, stopalke so dirkaško blizu druga drugi (pozimi celo nadležna značilnost, saj se s širokimi zimskimi podplati nikakor nočejo sporazumeti) in nasploh podvozje deluje izredno predvidljivo. Ne bom trdil, da je lega izjemno dobra, saj sem na testnem avtomobilu pogrešal nekaj več »trdote« (pa ne na makadamu, ko smo fotografirali! ) in predvsem boljše gume, saj zimska obutev razumljivo ni dajala optimalnih rezultatov. Ampak skupek mehanskih delov, ki skrbijo za vožnjo, deluje tako igrivo preprosto in predvidljivo, da vsak dinamičnejši voznik postane zopet otrok. Prava igračka za starejše!

Ne oblika (čeprav je še vedno smešno kockasta), ne višina (čeprav bi ga kot novopečeni lastnik že v prvem tednu samoiniciativno znižal) in ne športno neprepoznavna avtomobilska znamka (čeprav poznavalci pravijo, da bo Suzuki naslednji, ki bo začel nastopati z dirkalnikom WRC v SP v rallyju) ne bodo tega avtomobila ožigosali kot pravega eksota na naših cestah, ampak le - cena. Za okrogle tri milijone petsto tisoč tolarjev bi pač moral avtomobil ponuditi več kot le igrivo naravo. Žal!

Aljoša Mrak

Foto: Saša Kapetanovič