Suzuki Vitara 1.4 Boosterjet 4WD S

Suzukiju je v Vitaro uspelo vgraditi vse tisto, kar potrebuje običajen voznik, ki se odloča za mini terenca. Videz ni bil najpomembnejša naloga pri razvoju tega rodu Vitare. Tudi zdaj, ko je tu že kar nekaj časa, ne moremo pisati o posebno izstopajoči obliki. Je pa ta predvsem za tiste, ki iščejo primerno uporabnost.

Vitara je tudi glede na druge lastnosti namenjena predvsem takšnim, ki jim je to pomembnejše kot na primer eleganten videz Mazde CX-3 ali navsezadnje Oplove Mokke, vodilnega modela v razredu. Statistika, kolikšen delež slovenskih kupcev se odloča za štirikolesne različice, sicer ne obstaja, a v našem testu se je tudi tokrat prav štirikolesni pogon pri Vitari izkazal kot dovolj uporaben. S preprostim načinom delovanja v osnovni nastavitvi deluje podobno kot pri večini sodobnih avtomobilov s takšno opremo, torej je priklopljiv po potrebi. A Suzuki je to še nadgradil in Vitara je zato malce bolj sposobna premagovati tudi zahtevnejše vozne ovire v obliki blatnih kolovozov ali zasneženih strmin.

Z vrtljivim gumbom na sredinskem grebenu, ob ročici menjalnika, lahko izberemo športni način ali način za sneg, dodatek pa je še zapora sredinskega diferenciala (dodatni gumb 'lock'). Z dodatkoma za speljevanje v klanec in seveda kontrolirano spuščanje po kakšni spolzki strmini si v Vitari lahko privoščimo zahtevnejšo terensko vožnjo. Pa še nekaj govori v korist 'terenskosti' preizkušene Vitare – samodejni menjalnik. Najmočnejši bencinski motor (sicer ne največji, a Boosterjet je prvi Suzukijev s puhalom opremljeni primerek) je tako kar solidna izbira. Je zmogljiv in precej tiho deluje. Pa tudi zato, ker se glede gospodarnosti pri porabi goriva v primerjavi z Vitaro z 1,6-litrskim ne tako zmogljivim bencinskim motorjem dobro izkaže. Pri nas je na testu ta s samodejnim menjalnikom porabil manj, tako na našem testnem normnem krogu kot tudi v celotnem preizkusu. Vsekakor presenetljivo.

Takšne dobre rezultate pa lahko pri povprečju porabe 'pokvarimo', če uporabljamo vozni program Sport, saj se to v hipu dvigne za okrogli liter na 100 kilometrov. Kot Suzukijevo posebnost lahko omenimo tudi opremo Vitare z aktivnim tempomatom ter samodejnim opozarjanjem in zaviranjem ob naletu na oviro na cesti. Oprema za razpoznavanje ovir je prva ali morebiti druga generacija. Za osnovni namen je povsem dovolj. Nismo sicer preizkušali, ali bi samodejno zaviranje ob naletu zares delovalo, a se sistem prevečkrat vmeša v voznikovo običajno vožnjo; če se človek zanese na svoje občutke in najde (tudi vidno) dovolj prostora med dvema ovirama za nadaljevanje vožnje, se Vitara temu upre s prižganimi alarmnimi lučmi na armaturni plošči. Kakšnemu nadobudnemu sledilcu Teslinega sistema avtonomne vožnje Vitarin sistem zagotovo ne bi bil všeč, elektronska podpora pa je povsem dovolj za uporabo pri običajnih voznih razmerah.

Samodejno delujoči aktivni tempomat dobro spremlja dogajanje pred avtomobilom in je v pomoč, a pri hitrosti manj kot 40 kilometrov na uro voznika opozori na samodejni izklop ... Že pri prejšnjih preizkusih smo hvalili bogato opremljenost in to prav tako velja za tokrat preizkušeno. V Suzukijevem ceniku je sicer tudi zaradi zmogljivega motorja ter opreme z oznako S najdražja, a le navidezno. Z vsem, kar ponuja, je zagotovo povsem dober nakup.

Tomaž Porekar foto: Saša Kapetanovič