Reportaža: BMW M3 Competition M xDrive - Čas je na njegovi strani

Vedno mi je bilo zanimivo, kako lahko kontekst časa ob nabiranju izkušenj gnete moj pogled na določen avto. Spomnim se, ko smo se s svežima M3 in M4 spuščali iz Pokljuke proti Bohinju. Po stranskih cestah z asfaltom, ki se je drobil kot piškot (oziroma keks, po celjsko). Več kot izziv, torej. Že na tisti razdrobljeni cesti sem samozavest pridobival sorazmerno z vrtljaji, kar o M3 veliko pove. Takoj sva bila na "ti", a nisem mogel zares v globino in zaradi tega me je na nek način pustil malo hladnega.

Od takrat so pretekla že štiri leta in oba so pred kratkim prenovili. Za M3 Competition s štirikolesnim pogonom M xDrive so iz trilitrskega vrstnega šestvaljnika z optimizacijo računalnika iztisnili še dodatnih 20 konjskih moči oziroma 15 kilovatov. Sedaj zmore 390 kilovatov ali 530 konjskih moči medtem ko vrednost največjega navora ostaja pri 650 njutonmetrih. O elektrifikaciji še ni ne duha ne sluha. Tu je potem še nekaj subtilnih oblikovnih osvežitev - nov par žarometov s puščičastim svetlobnim podpisom in osvežene luči zadaj. Morda zaradi tega, ker so nekateri novejši BMW-ji po obliki še bolj kontroverzni. Ampak na M3 me nič več posebej ne zmoti, Tanzanite modra mu lepo pristoji. 

Bolj me od tega sedeža objame le še babica, a ne vem, če ga zares želite

Oranžna notranjost se mi potem ne zdi napačen kontrast, je pa gotovo stvar okusa. Pred menoj je zadnji iDrive na dveh zaslonih v ukrivljenem ohišju, minimalistično oblikovani zračniki ter nov, prirezan volan z rdečo črto pri “dvanajstici”.

Školjkasta sedeža M Carbon sta del paketa M Race Track, ki za 15.634 evrov vključuje še keramični zavorni paket. Pri omenjenem paketu ne priporočam domišljavosti. Izberite ga, če nameravate z M3 kdaj zaviti na kakšen “track day” dogodek oziroma če veste, kakšen kompromis sprejemate.

Odločneje me od tega sedeža me namreč objame le še babica. Res je M3 z njim posebnejši. Med daljšo osredotočeno vožnjo na cesti je ta sedež izvrsten in še razmeroma udoben, ko si enkrat notri. Za vstopanje in izstopanje pa zaradi izrazite bočne opore nekoliko naporen.

Že iz tega razloga bom raje kar obsedel v avtomobilu. M3 si več kot zasluži, da zanj najdem kakšen lep košček ceste (no ja, zaslužim si tudi jaz). Zasluži niti ni prava beseda, M3 to zahteva! To je avto, ki me pač vedno vleče za povodec.

Ne potrebujem posebnega premisleka, izbira je prelahka...

Pomlad je še mlada in ena mojih najljubših cest - spektakularen odsek Jadranske magistrale od Novega Vinodolskega do Prizne oziroma do trajekta za Pag - je v tem času skoraj prazen. Izkušnja je povsem drugačna kot ob avgustovskih sobotah. Ko se poklopi še vreme pa vse skupaj postane avtomobilistična fantazija, ki me ob pogledu na otoke in katarzi prave glasbe vedno gane. Enostavno ne morem se načuditi, da imamo takšno cesto in okolje praktično na dosegu roke.

Že v prvih zavojih ceste od Pivke proti Knežaku in v lasnicah proti Ilirski Bistrici se spomnim, kako agilen je M3. Sprednja os mi daje popolno samozavest - odzivi krmiljenja so izostreni in za moj okus ravno prav neposredni. V zavoj se zažene kot maček, ko mu daš za povohat mačjo meto.

Nato - brez izzivanja zdrsa - še kar zgodaj pohodim plin in zadnja os mi z veliko vneme pomaga obrniti avto. Ta gibkost zadka se mi včasih zdi že skoraj komično intenzivna - z M2 si v novi generaciji pri tem sploh nista več tako daleč. A vedno na izjemno obvladovan način in redko preko meja oprijema, če tega ne želim. Čisto in brez popravljanja smeri se lahko peljem noro hitro.

Štirikolesni pogon kot varnostna mreža in za dodaten oprijem pri pospeševanju

Cesta je suha in pogona sprednje osi ne začutim na nobeni točki vožnje skozi zavoj. Asfalt z vsemi štirimi potem povsem pritajeno zagrabi pri pospeševanju iz zavoja, kjer je v igri še računalniško krmiljena zapora zadnjega diferenciala. Kot bi v Mario Kart pobral gobico. Tovrstno rezerviran in obenem prebrisan pristop k delovanju štirikolesnega pogona, ki je spoštljiv do prepoznavnega dinamičnega ravnotežja M3, me po treh letih še vedno fascinira. In še vedno se zdi noro hiter. Mimogrede - do stotice ga odnese v treh sekundah in pol.

Ob izklopljenem nadzoru stabilnosti se da sprednji pogon tudi povsem izklopiti, vmes je še 4WD Sport z izrazitim biasom v prid zadnjh koles. Tu je pravzaprav cel kup možnosti z intervalom nastavitev dovoljenega zdrsa. Do M xDrive nimam nikakršnih pomislekov. Dodatna masa pa je v kontekstu skoraj dveh ton tako ali tako kot pljunek v morje.

Z M3 in M4 generacije G80 sem sedaj preživel že veliko časa. A prazna jadranka je pač mesto, kjer se zgodi nekaj posebnega. Kjer se z avtomobilom povežem na višji, duhovni ravni. Nisem si ga še tako privoščil in se tako sprostil z njim, da bi mi toliko povedal. Prvič začutim, kako komunikativen je skozi podvozje, ko se vendarle približaš meji oprijema. Tu potem skozi hitre zavoje ob natančnosti krmiljenja pride do izraza predvsem pogon. Res je, da mu v zadnji generaciji manjka karizme. A v smislu podajanja moči ni nič manj kot popoln.

Z ostrino srednjega območja vrtljajev bi se lahko obril

Hitri, tekoči zavoji mi omogočajo, da uživam v nabriti odzivnosti z navorom bogatega srednjega območja vrtljajev (motor višje niti ne razvije posebej vznemirljivega crescenda). Pogon se odziva že kar strašljivo intuitivno. Menjalnik je v drugi stopnji nastavitve pri tem dovolj dober, da mi niti ni nujno mu vedno hoditi v zelje s plastičnima obvolanskima ročicama. Gre sicer za klasiko s pretvornikom navora in pogrešam več mehanske surovosti, izrazitejši sunek pri prestavljanju navzgor.

Ceste so na tej trasi pretežno brezhibne. Dvakrat naredim krajši obvoz po takšnih, ki ne uživajo toliko pozornosti cestnega sklada in gradbenih podjetij. Pa saj ne, da bi bil M3 pri tem kaj posebej izbirčen. Podvozje ob čvrsti konstrukciji deluje natančno in za žlebove, naklone in razpokan asfalt se ne zmeni pretirano.

To, sicer navdušujočo lastnost, moram pospremiti s kančkom kritičnosti. Ker to po eni strani pomeni izjemno stabilnost ter še več (na cesti iskreno že precej neuporabne) hitrosti, po drugi strani pa sem prikrajšan za več izpostavljenosti dogajanju.

V tej nabriti limuzini sem v mehurčku zmogljivosti. Udobno in lahkotno - v smislu intenzivnosti dogajanja - mi je predaleč izven objektivno sprejemljivih okvirov hitrosti. Predobro sem izoliran, da bi izven naselja sploh še imel kakršenkoli stik z občutkom, kje so zakonsko določene meje hitrosti. Premalo je vmesnih vrhuncev, od katerih bi se odbijalo moje vznemirjenje, da bi popustil še približno pravi čas. Neizzvan zdrs, očiten dramaturški lok sprehoda skozi vrtljaje, karkoli. Od mene vedno hoče še in še. Predhodnik je bil tu občutno manj prefinjen. Manj ustrežljiv, bolj samosvoj in brutalnejši. A po svoje zanimivejši.

Svež pogled na avto, ki ga gledam že štiri leta

Poberem prtljago in se obrnem nazaj. Vročina niti ne puhti od njega in niti ne slišim cingljanja ob ohlajanju materiala. Oba sva po takšni vožnji že skoraj preveč sveža in zares dober občutek je, ko na avto gledaš z zaupanjem in občudovanjem. Pa še lep mačkon je! Dvomi o obliki so že zdavnaj popustili. Mislim tudi, da je to moja barva.

Naslednjih nekaj dni na Pagu moram vsak dan na en lep krog. Po pameti in z zmernim tempom. Ne čutim posebnega vznemirjenja, a M3 je zanimiv tudi kot sredstvo za dobro počutje. Seveda je podzvozje čvrsto, ampak blaženje deluje natančno in le redko stiskam zobe. Tudi zato je M3 tako stabilen. Menjalnik deluje še preveč udobno. Še najbolj naporno je vstopanje in izstopanje.

Na poti nazaj je na trajektu za menoj 911 991 Turbo. Za seboj hitro opazim, da je za volanom eden tistih agresivnih voznikov, ki se mu gre pri prehitevanju za življenje in smrt. Res ne maram tovrstne hvale in ne štejem si v čast, ampak odpeljem se mu zlahka. Brez kapljice potu na čelu.

Aktualni M3 Competition ima pred seboj še kakšni dve ali tri leta - do prihoda “Neue Klasse” M3 z izbiro električnega pogona ali šestvaljnika (bržkone v priključnem hibridnem pogonskem sklopu). S šestvaljnikom, ki je le prisilno polnjen, je v zavidljivem položaju in že zaradi tega ga danes cenim bolj, kot sem ga takrat na Pokljuki. Predvsem pa po takšni, skoraj spiritualni vožnji, ko sem z njega končno odluščil debelo skorjo zmogljivosti, pod katero se le skriva kanček, ampak res kanček mehkejša in težko dosegljiva sredica.

Noro zmogljiv stroj. Moram reči, da je to - to. In še Touring lahko izberem!