Dacia je znamka, s katero se je pogled na nakup novih avtomobilov precej spremenil. Njen Duster sicer še zdaleč ni poceni, a je najcenejša alternativa med navideznimi terenci.
Ko sem stopil po Dusterja, da bi se z njim seznanil še malo bolj podrobno, sem si rekel: »Me pa res zanima, kako so romunski Francozi pripravili terenca za drobiž pod desetimi tisočaki!« A pogled na list, ki ga skrbni Renaultov oddelek za stike z mediji pripravi ob predaji vsakega testnega avtomobila, me je streznil. Tam je pisalo, da je cena osnovnega modela 13.530 evrov, naš, še z dobro mero dodatne opreme, pa je stal celo 15.030 evrov. Torej kar 50 odstotkov več, kot sem pričakoval!
Pravzaprav sem bil doslej pri precej uglednejših znamkah (običajno premijskih) vedno najbolj zgrožen nad tem, kako močno lahko želje kupcev povišajo ceno avtomobilov. Duster pa mi je dokazal, da se to zgodi tudi pri najcenejših!
Realno gledano pa je bilo to tudi edino večje razočaranje med druženjem z Dusterjem. Da brez nič ni nič, še vedno velja in za 9.990 evrov (kolikor je cena osnovnega modela) tudi pri Dacii dobiš štiri kolesa, tudi štiri bočna vrata in streho nad glavo. Pa motor, volan in zavore, seveda.
Pogon v preizkušenem avtomobilu je bil tudi dvokolesni, torej prednji, videz pa vsekakor že precej na višji ravni kot pri osnovni različici. Za to so poskrbeli z 'napihnjenimi' blatniškimi izboklinami, s 16-palčnimi platišči in z vrsto kromiranih dodatkov (med drugim tudi vzdolžni letvi osnovnega Dusterjevega prtljažnika, zunanji vzvratni ogledali ter spodnji bočni zaščiti).
K 'šminki' prištejemo še zatemnjena okna v zadnjem delu kabine ter usnjene obrobe sedežev in volanskega obroča v notranjosti. Ceno je navzgor potisnila tudi druga oprema, na primer električni pomik zadnjih stekel pa radio s predvajalnikom MP3, ne nazadnje tudi kovinski sijaj avtomobilskega lošča.
Dovolj torej o stvareh, ki jih kupec lahko dokupi, če mu denarnica to dopušča. Za manj denarja lahko sicer dobi na videz morda res manj privlačen avtomobil, ki pa mu bo povsem enako služil, kot je nam Duster Laureate.
Začnimo pri motorju, ki je bencinski in ima glavo s po štirimi ventili na valj in je dovolj zmogljiv, z njim je vožnja za silo udobna, varna, ne pa tudi varčna. To pomeni, da je naša povprečna testna poraba znašala 10,9 litra. Udobje je le pogojno, če se vozite z več kot 130 km/h, je hrupa že kar preveč – ne slišite le naprezanja motorja, ampak tudi odločno zavijanje zračnega piša okoli karoserije.
Duster je glede velikosti zelo samosvoj avtomobil, nekaj krajši od podobnih (a dražjih) navideznih terencev. Prav zato je njegova prostornost povsem primerna, v osnovi je tudi prilagodljivost kar zgledna. Cenovno prednost so snovalci pridobili predvsem tako, da je zgradba avtomobila skromna, na primer: električne žice niso skrite, tkanina je slabo odrezana, pločevina v prtljažniku skoraj nezaščitena.
To pač opazimo, če se avtomobilu posvetimo malo bolj podrobno, že takoj pa v oči pade plastičen pokrov prtljažnika, ki je brez mehanizma za zvijanje. Podrobnejši pogled razkrije tudi številne znane dele iz drugih Renaultovih avtomobilov, tudi takih, ki so bili sicer že opuščeni. A vse to je le posledica temeljitega črtanja stroškov vsega tistega, za kar so snovalci pri Dacii menili, da njihov kupec ne potrebuje.
Varčevali so tudi pri varnostni opremi. Pasivna sicer še nekako gre v korak z drugimi, zaplete pa se pri ESP. Ta je namreč pri Dusterju na voljo zgolj pri turbodizelskem motorju in povezavi z opremo Laureate. Čudno, a resnično.
Duster v različici Laureate z bencinskim motorjem in dvokolesnim pogonom je sicer zanimiv avtomobil, toda sam bi se odločil za različico s štirikolesnim pogonom, v kateri je še precej opreme in varnostno obvezni ESP, tako da sta dodatna dva tisočaka kot izdatek za nakup precej bolj upravičena.
Besedilo: Tomaž Porekar
Foto: Aleš Pavletič