Test: Ford Puma 1.0 EcoBoost Hybrid ST-Line X - Ščepec športnosti ji še vedno paše

Morda ste na teh straneh že zasledili, da so priljubljeno Pumo pri Fordu po šestih letih na trgu pred kratkim posodobili. Tudi sami so sicer prepoznali, da je bolj kot večno mlada karoserija kakšno spremembo prej potrebovala notranjost. Puma je ob prenovi dobila še električno gnano izvedenko, posebnih sprememb v osrednjem delu bencinske ponudbe ni - na ceniku je še vedno blago hibridiziran litrski trivaljnik v dveh zmogljivostnih izvedenkah.

So pa pri Fordu s to prenovo nadalje osiromašili svojo športno znamko ST. Verjamem, da se solze za Fiesto in Focusom ST še niso dobro posušile. Sedaj pa je brez 1,5-litrskega trivaljnika ostala tudi Puma, ki sicer še ohranja različico ST, ampak zadovoljiti se bo treba (ali pa pač ne) z le nekoliko močnejšo izvedenko litrskega motorja in posledično slabšimi zmogljivostmi.

No ja, tu pa že meša strene tudi tale testna Puma z opremo ST-Line X, močnejšim litrskim trivaljnikom (izmed obeh, ki nista ST) in pripadajočim športnim podvozjem.

Vihar sprememb v notranjosti, ne nujno pravih

Puma je imela pred tem še precej tradicionalno zasnovo armaturne plošče. Če je bila ta na videz že malenkost za časom - ampak obenem lepo pregledna in enostavna, pa so sedaj z njo (iskreno nekoliko na silo) stopili v korak z njim. 

Čeprav sodobnejša, se mi zdi armaturna plošča sedaj manj skladna. Ima nekatere elemente iz novejših Fordovih modelov, kot je na primer B&O ozvočenje, ki je pred voznikom zamišljeno kot “sound bar”. A posamični elementi se med seboj ne zdijo najbolje povezani. Nov 12-palčni zaslon, ki je prejšnjemu majhnemu zaslonu kot antikrist, se mi zdi za to armaturno ploščo že skoraj prevelik. Mehansko povezana ročica menjalnika pod njim je na drugi strani ostala kot nekakšen relikt. Obenem pa notranjost z izjemo sedežev ni ambiciozna v smislu izbire materialov.

Zaslon je pojedel tudi stikala za upravljanje klimatske naprave, česar ne bom uvrstil pod pluse. V še nedavno iz uporabniškega stališča precej pragmatični Pumi je sedaj le malo funkcij ostalo na fizičnih sikatlih. K sreči je Fordov uporabniški vmesnik zame eden boljših - lepo strukturiran, intuitiven in enostaven za uporabo.

Lep prirast moči za dodatnega tisočaka

Osvežena Puma z vstopnim motorjem in ročnim menjalnikom se je pred kratkim sicer že mudila v uredništvu. Ta Puma pa ima torej močnejšo različico blago hibridiziranega litrskega trivaljnika EcoBoost s 114 kilovati moči (155 KM) ter 240 njutonmetri navora - v kombinaciji z najdražjim paketom opreme ST-Line X. Moč prek sedemstopenjskega samodejnega menjalnika (serijsko) prenaša na sprednji par koles. Motor pri Pumi ST na primer zmore le še dodatnih pet "konj", z več dogajanja v višjem območju vrtljajev (glede na podatke).

ST-Line je sicer paket opreme s športnim navdihom. Takšna Puma je pravzaprav ugodnejši ST za manj zahtevne. Ne ostane le pri kozmetiki (športni odbijači, pragovi v barvi karoserije, …), ima namreč tudi športno vzmetenje. Tega pri križancih in SUV-jih ne pospremim vedno z navdušenjem, ampak pustimo se presenetiti. Vem, da imajo pri Fordu občutek in izkušnje.

ST-Line X potem to nadgradi še s palec večjimi platišči, večjim spojlerjem zadaj, boljšimi sedeži z umetnim usnjem v notranjosti ter nekaj komoditetami, kot so B&O ozvočenje, brezžično polnjenje telefona in električno odpiranje prtljažnih vrat.

Puma se zlahka osredotoči in z veseljem sprejme nekaj več moči

S tem motorjem je Puma živahen avto. Do stotice pospeši v 8,7 sekundah. Solidno povleče že iz nizkih vrtljajev - čeprav tam z zvokom še najbolj opozori na svojo trivaljno zasnovo - in se potem izkaže s prožnostjo v srednjem območju vrtljajev. Menjalnik je nekoliko grob pri speljevanju, od tam naprej pa udoben in dovolj hiter.

Športno vzmetenje se mi zdi potem še kar posrečen kompromis. Lepo poudari Pumin naraven dinamični talent - agilnost, vodljivost nasploh in dober nadzor gibanja karoserije, kar je očitno že pri vožnji skozi krožišča, priložnostna vožnja po podeželski cesti pa nikoli pusta izkušnja.

Škoda le, da so pri Fordu ob prenovi zakomplicirali z obliko volana. Zdi se mi prevelik in čuden v kontekstu dimenzij malega športnega križanca in lepo odzivnega krmiljenja z naravnim občutkom pri vrtenju. Predvsem pa v primerjavi s prejšnjim, ki je bil pravzaprav popoln in - okrogel! Ampak se ga navadiš. 

Seveda potem takšna Puma s čvrstim vzmetenjem ni med najbolj udobnimi križanci, pa čeprav nima kakšnih posebnih težav, ki bi jih lahko izpostavil - podvozje je enostavno manj popustljivo, kar je najbolj očitno pri mestni vožnji. Gre za sprejemljiv kompromis. Nadpovprečno glasen je tudi hrup pnevmatik na avtocesti, ampak nič dramatičnega. S to Pumo sem bil na daljši poti in me s tem nikakor ni utrudila. Pri tem je povprečno porabila pet in pol litra goriva na 100 prevoženih kilometrov. Trivaljnik ima sicer tehnologijo izklapljanja enega valja.