Test: Honda Civic 1.5 Sport

Glede na nekatere evropske avtomobilske znamke je Honda relativno pozno izdelala svoj prvi avtomobil. No, pa še to ni bil avtomobil, saj so leta 1963 svetu predstavili model T360, nekakšen pick-up oziroma poltovornjak. Vseeno so do danes (oziroma natančneje do lani) po vsem svetu prodali že 100 milijonov avtomobilov, kar vsekakor ni zanemarljiva številka. Skozi večino zgodovine pa je rdeča nit Hondinih avtomobilov nedvomno Civic. Prvič je na ceste zapeljal leta 1973, do danes pa so ga spremenili že devetkrat, torej zdaj pišemo že o deseti generaciji. Trenutno je kar tretjina vseh dejavnosti v Hondi (razvoj, oblikovanje, strategija prodaje) usmerjenih v družino Civic, kar še izdatno govori o tem, kako pomemben je ta avto za znamko.

Za Civic bi lahko zapisali, da se je njegova oblika skozi desetletja kar precej spreminjala. Večinoma jasno na bolje, vmes pa tudi na slabše, zaradi česar je nihala tudi prodaja. Sploh ker je s svojo najbolj športno različico Type R burila misli številnih mladcev, ki so vendarle nekaj dali tudi na obliko. In ta je bila v začetku tisočletja res neposrečena.

Zdaj so se Japonci znova vrnili h koreninam. Morda za koga celo preveč, saj je celotno oblikovanje predvsem športno, šele nato elegantno. Zato je zunanja podoba marsikomu odbijajoča, po drugi strani pa vsaj toliko, če ne več ljudem prijetna in sprejemljiva. Na tem mestu si ne morem kaj, da ne bi priznal, da se brezpogojno uvrščam v drugo skupino.

Japonci so se novega Civica lotili na zanimiv, a premišljen način. Hoteli so predvsem dinamičen avtomobil, z agresivnimi in ostrimi linijami, ki pa mora biti tudi vsakodnevno uporaben. Tako je v nasprotju z nekaterimi predhodniki novinec precej pregleden, hkrati pa v notranjosti prijetno prostoren.

Velik poudarek pri razvoju avtomobila je bil namenjen voznim zmogljivostim, obnašanju avtomobila in trakciji. Tudi zato je spremenjeno prav vse – od platforme, vzmetenja, volanskega mehanizma ter ne nazadnje motorjev in menjalnika.

Testni Civic je bil opremljen z opremo Sport, ki ji posledično pripada 1,5-litrski turbobencinski motor. S kar 182 ‘konji’ je ta zagotovilo za dinamično in hitro vožnjo, pa čeprav se ne brani niti umirjene in udobne. Civic je še naprej avtomobil, pri katerem lahko v šesto prestavo malodane pretaknemo že pri hitrosti 60 kilometrov na uro, pa se motor zaradi tega ne bo prav nič pritoževal. Prav nasprotno – odkupil se bo s prijetno nizko porabo goriva, tako kot testni Civic, ki je za 100 prevoženih kilometrov na normnem krogu potreboval le 4,8 litra neosvinčenega bencina. Pa tudi sicer je testna povprečna poraba kljub relativno dinamični in športni vožnji znašala 7,4 litra na 100 kilometrov, kar je za bencinski motor s turbopuhalom več kot dober podatek. Ko omenjamo vožnjo, vsekakor ne moremo mimo menjalnika – ta je že skozi desetletja nadpovprečno dober in takšen je tudi v zadnji generaciji Civica. Natančen, z gladkim in lahkotnim prestavljanjem je lahko vzor marsikateremu bolj prestižnemu avtomobilu. Tako je lahko vožnja zavoljo dobrega in odzivnega motorja, zanesljivega podvozja in natančnega menjalnika resnično hitra.

A za tiste voznike, ki jim hitrost ne pomeni vse, je poskrbljeno tudi v notranjosti. Morda še bolj, saj notranjost vsekakor ni tako razburljivo oblikovana. Izstopajo veliki in pregledni (digitalni) merilniki, večfunkcijski volanski obroč (s precej logično razporeditvijo tipk) ter ne nazadnje tudi všečna sredinska konzola z velikim in lahko upravljivim zaslonom, občutljivim za dotik.

Zaradi opreme Sport je Civic že serijsko zelo dobro opremljen avtomobil. Na varnostni strani so tu poleg varnostnih blazin tudi ločeni (spredaj, zadaj) stranski zavesi, protiblokirni zavorni sistem, elektronska porazdelitev zavorne sile, pomoč pri zaviranju in pomoč pri speljevanju v klanec. Novost je sklop varnostno-asistenčnih sistemov Honda Sensing, ki vključuje zavorni sistem za ublažitev naleta, opozorilo pred naletom v vozilo spredaj, opozorilo na nenamerno zapuščanje voznega pasu, sistem za sledenje voznemu pasu, prilagodljivi tempomat in sistem za prepoznavo prometnih znakov. A to še zdaleč ni vse. Serijski so tudi alarmni sistem z elektronsko blokado motorja, dvojna izpušna cev, športna pragova in odbijača, dodatno zatemnjena zadnja stekla, LED-žarometa, usnjeni dodatki v notranjosti, vključno s športno aluminijastimi pedali. V notranjosti prav tako serijsko razvajajo dvopodročna samodejna klimatska naprava, parkirna tipala spredaj in zadaj, vključno s kamero za vzvratno vožnjo, in ogrevana sprednja sedeža. Pa tudi to še ni vse! Sedempalčni zaslon skriva zmogljiv radijski sprejemnik, ki zna predvajati tudi digitalne programe (DAB), z vzpostavljeno povezavo s spletom prek pametnega telefona pa je sposoben predvajati še spletni radio, hkrati je mogoče brskati po svetovnem spletu. Pametne telefone je mogoče povezati prek sistema Bluetooth, vozniku pa je na voljo tudi navigacija Garmin.

In zakaj omenjam vso to, sicer serijsko opremo? Zato, ker me je avto po dolgem času močno presenetil s prodajno ceno. Že res, da pri slovenskem zastopniku trenutno ponujajo akcijski popust v višini dva tisoč evrov, a vseeno – za vse našteto (in seveda še za bistveno več, česar nismo našteli) zadostuje že 20.990 evrov! Na kratko – za odlično opremljen avtomobil, za nov in odličen turbobencinski motor s 182 ‘konji’, ki poskrbi, da ste lahko nadpovprečno dinamični, a po drugi strani tudi varčni, je dovolj dobrih 20 tisoč evrov.

Ni kaj, če se vam bo sosed smejal zaradi oblike in se zmrdoval, mu pod brk ponudite ceno avtomobila, takoj zatem pa začnite naštevati, kaj vse vključuje že serijsko. Zagotavljam, da se bo nasmeh zelo hitro zbrisal z obraza. Je pa res, da se bo povečevala nevoščljivost. Sploh če imate Slovenca za soseda!

besedilo: Sebastjan Plevnjak · foto: Saša Kapetanovič