Civilizacija se je zasukala na način, da je skoraj nujno svetu ves čas sporočati, kdo in kaj si. Stališča in mnenja ves čas in povsod so zapoved sodobnega človeka. Zdaj; večina to sporoča po družabnih omrežjih, kar nekaj pa je še analognih primerov, ko ljudje svoj življenjski nazor sporočajo s predmeti. Motorna kolesa so – ob majicah z napisom – hvaležno področje razglašanja življenjskega sloga.
Sam nisem tak; menim, da naj človek svoje stališče pokaže z dejanji! Če že s temi ne, pa vsaj z besedami-mislimi. Zato bom v pričujočem tekstu nujno ustrelil nekaj kozlov. Ki mi jih boste kot dobronamerni bralci oprostili. Govora bo o Hondi CMX 1100 Rebel.
Upornik že po imenu
Pustimo kratice … Rebel pomeni po angleško »upornik!« In imamo stališče. Ko ga voziš, naj bi se upiral konvenciji, družbenemu redu, elitam … Naj bi imel veter v laseh in poslušal rockerje, ki so konec šestdesetih godli na obalah Pacifika. Vse to in še toliko več predstavlja razred motociklov, ki jih spet ne znam pravilno sloveniti. Morebiti bo novi pravopis rešil zagato, do takrat pa se pogovarjamo o »cruiserjih« ali, še bolj po domače, o »čoperjih«. O »custom« motociklih in kaj je teh izrazov. V bistvu vsi vemo, o čem govorimo.
Ko sem se pričel pobližje spoznavati s pisanim svetom motorizma, s kulturo, subkulturo, običaji in navadami, so bili čoperji pomemben segment. Tako industrije kot tudi trga. Parkrat so me spravili gor, pa nisem bil navdušen. Edinič sem doživel čoperistično ekstazo, ko so nas novinarje postavili na čelo kolone Harleyev med veliko mašo teh motociklov, ki so jo organizirali nekaj let nazaj v Portorožu. Takrat so se mi odškrnila vrata v ta svet, kar pa ne pomeni, da sem kakorkoli kvalificiran deliti nasvete o sodobnih cruiserjih.
A Honda je tu. Odeta v barve saharskega sončnega zahoda, nizka, skoraj prežeča. Honda 1100 Rebel. Pa še ena oznaka se da najti globlje v tehničnih podatkih. Piše DCT, kar pomeni menjalnik z dvojno sklopko. Pa gremo, da vidimo, kako daleč pridemo.
Od pandemije do temeljite prenove
Rodili so jo na vrhuncu svetovne pandemije. Zadeva je namreč ta, da so že od leta 2016 Japonci prodajali manjši motocikel s tem imenom, ki je šel za med. In kot se je v zgodovini motociklizma zgodilo kar nekajkrat – če je kdaj manjši brat doživel uspeh, so urno privijačili na šasijo še večji agregat in poskušali žemlje prodajati, dokler so vroče. Ni šlo najbolje. Kup zamer so do tiste prve »Rebelke« gojili tako poznavalci kot pravoverni čoperisti. Ergonomija ni štimala, agregat ni bil uravnotežen, ni bilo nobenih (za razred tako zelo pomembnih) izbrušenih detajlov in tako naprej in tako nazaj.
So rekli Japonci, da iz njih nihče ne bo norcev bril, in urno (2025) so jo temeljito prenovili ter dodali kup najnovejših tehnologij. In to je motocikel, na katerega sem položil svoje sedalo.
Začnimo pri sedalu
Pa začnimo z njim … Z mojim sedalom. Hočem povedati, da imam utrjeno rit. Tako v prenesenem kot v dobesednem pomenu besede. Lahko sem v sedlu ure in ure, pa me ne bo zlomilo. Pri tej Hondi je nekaj drugače. Sedež je sicer imeniten. Usnjen z vidnimi šivi, izgleda prestižno in tudi prvi občutek je imeniten: a kaj, ko je v maniri razreda položaj za krmilom nelogičen. Se pravi, da je telo zvito tako, da se s sedežem stika le del, ne pa ves gluteus. Na polovici običajne vožnje po prevzemu motocikla, se pravi po 100 km regionalne ceste, me že boli trtica. Ustavim se na kavi, natakarica zavzeto gleda v telefon in ne kaže nobenega veselja do strežbe. Hvaležen sem ji, tako se lahko na gostilniškem stolu počasi sestavim, in ko nadaljujem, je bolje.
DCT: razvadi v pol ure
Potem sem upornik ves teden in nekaj mnenj se je nabralo. Vem, da vas najprej zanima menjalnik. Ne bom šel v podrobnosti, a dvosklopčnost je znana že iz avtomobilizma, vse več pa je je tudi med dvema kolesoma; rajtam, da se bodo eksoti tipa e-clutch, quickshifter in ostali počasi izgubili. Vsa reč deluje zanimivo, predvsem pa učinkovito. Sicer odvisno od motorne mape, ki jo izberete, a pretikanje navzgor poteka kot v pravljici. Seveda tisočkrat bolje, kot to zmorejo skuterji, čeprav je voznikova izkušnja podobna. Zaradi specifike menjalnika potrebuje vozilo tudi ročico ročne zavore, kajti praviloma se ob koncu vožnje menjalnik postavi v nevtralni režim. Ročice sklopke ni, tam sta ergonomično popolno nameščeni stikali za pretikanje navzgor in navzdol. Kot rečeno, se razvadim v pol ure in prepuščam digitalni pameti, da namesto mene pretika prestavo višje, ko pa se zapeljem nekoliko bolj junaško in pred zavoji hočem nekaj več navora za potovanje skozi zavoj, sam pretaknem navzdol. V običajnem voznem režimu je želja motocikla po takojšnjem pretikanju navzgor do šeste prestave rahlo moteča, a v dinamični mapi motocikel v izbrani prestavi vztraja tudi do višjih vrtljajev agregata.
65 kilovatov in skoraj 100 Nm
Saj res, agregat. Dober je. Ogromen dvovaljnik, s katerim se bomo še srečali in ga ob tisti priliki podrobneje opisali. (Zato predlagam, da ostanete naši bralci.) Prirejen za službo v Rebelu je nekaj manj potenten, saj se 65 kilovatov resnično ne sliši mnogo; dobimo pa s tem tovornjaški navor skoraj 100 Nm. Za motociklistično vesolje več kot spodobna številka. Sodelovanje med vrhunskim menjalnikom in zmogljivim agregatom je največja odlika tega motocikla. Vse ostalo je, bi rekel, pričakovano. Saj dobro zavira, ampak sile med zaviranjem se tradicionalno prenašajo naprej in ne navzdol, vzmetenje zadaj je nastavljivo in menda prednapetosti prvič v svoji karieri ne zategnem do konca. Sprednje vilice se mi zdijo boljši del podvozja, natančne in udobne hkrati.
Potem se zgodi nekaj nepričakovanega
Zdaj pa k presenetljivemu delu zapisa. Navadil sem se ga. Najprej je z mene padel predsodek, da na tem motociklu izgledam kot kreten. Star in betežen nimam več kaj sporočiti svetu. Ampak ta predsodek je kmalu izzvenel in najbrž je to tisti del upornika, ki se skriva v genskem zapisu te Honde.
»Ko jih šiša,« sem zamrmral v brado, zaprl čelado in spustil sončni zaslon, da bi me kdo ne prepoznal. Sicer z nahrbtnikom, ampak vsakodnevna uporaba tega motocikla je postala povsem naravna. Enkrat celo na literarni večer, iz katerega sem se vračal ponoči in testiral še vsa svetila na motociklu, ki so, zahvaljujoč LED-tehnologiji, popolna. Potem sem se privadil položaja na motociklu, privadil sem se zvoka, privadil sem se ročne zavore, sedanja nanj in izstopanja, privadil sem se, da ko ga med ovinki nekoliko poženeš, je obuvalo takoj na tleh, privadil sem se, da zaviram celo takrat, ko še ni pravega razloga za to.
Šel sem brati, kaj porečejo kolegi na novega Rebela. Sicer se je motožurnalizem spremenil v copy-paste raboto z ogromno UI-vložki, čemur pripisujem, da vsi mislijo, pišejo, govorijo, snemajo in objavljajo podobno. V glavnem ga hvalijo, a še kar nekaj je tudi jamranja … Da je premajhen, da je za ženske – te potem jamrajo, da je pretežek … Popotniki jamrajo, da je rezervoar premajhen in da preveč piha, športniki jamrajo, da gre prepočasi, upokojenci, da prehitro. Tisti, ki ne jamrajo, ga kupijo in število slednjih je presenetljivo.
Danes je lahko biti upornik
Ampak poglejmo na vso reč logično. Danes je lahko biti upornik. Čim si obdržal trohico zdrave pameti na tem ponorelem planetu, si upornik že po definiciji. V prvi polovici enaindvajsetega stoletja je razlogov za upor verjetno več, kot jih je bilo v petdesetih letih dvajsetega stoletja, ko so Marlon Brando in Harleyi zasejali misel, da se je sistemu mogoče upreti tudi na in z motociklom. Honda Rebel mogoče ne simbolizira »jutri gremo v napad« uporništva. Onkraj vsakega dvoma in preizkušeno pa vsaj malo omogoča po novem edini normalen »J….e se vsi,« odnos do sveta.
