Test: KIA Rio 1.2 CVVT EX Urban

Pri Kii očitno znajo. Pod budnim očesom Nemca Petra Schreyerja, ki se je podpisal pod obliko, in taktirko delnega lastnika Hyundaia pri njih v zadnjem času nastajajo zelo všečni avtomobili, ki so dovolj kakovostni in dobro opremljeni, da se seznam kupcev vsako leto daljša. Toda moti cenovna politika, ki se ni spremenila od negotovih prvih korakov na evropskih trgih s skoraj povsem nezanimivimi avtomobili. Resda kupci nimamo nič proti, če se oglašujejo nizke cene in popusti, vendar pa s tako politiko le stežka prepričaš morebitne interesente, da so zdaj avtomobili dovolj dobri, da bi si zaslužili še drug pogled, resnejšo obravnavo. Vedno imaš občutek, da gre za razprodajo, kar je za izdelke slabo.

In izdelku nič ne manjka. No, skoraj nič, lahko bi rekli nič pomembnega. In hkrati bi v isti sapi dodali, da tudi ni nič posebnega, vsaj v tehničnem smislu ne. Siva miš? Ne, prej zanesljiv sopotnik, ki ga bolj občuduješ zaradi trpežnosti in nezahtevnosti upravljanja kot pa zaradi užitka v vožnji ali ljubezni na prvi pogled. Skratka, pri obliki ni Alfa, pri tehniki pa ne BMW. Zunanja oblika je, če ne štejemo dokaj privlačne cene, glavni adut tega avtomobila, saj je skladen, lep, pravzaprav v tej močni barvi prav prijeten. Pri zunanjosti razen z lahkimi platišči ne razvaja z opremo, morda bi si vozniki pri Avto magazinu omislili še parkirna tipala, da bi odbijači ostali celi tudi v prenatrpanem mestnem središču. Od petih oprem, ki jih ponujajo pri tem osnovnem motorju, je EX Urban druga najprestižnejša, nad njo je le EX Style. Vendar pa ima najbogatejša oprema vse tisto, kar smo zares pogrešali, recimo že omenjena parkirna tipala, še mikavnejša 16-palčna kolesa, dnevne luči v tehnologiji LED in sistem za prostoročno telefoniranje. Toda cena takega cukrčka je že skoraj 12 tisočakov, kar je precejšen skok, vendar mu lahko še vedno rečemo ugoden nakup.

V notranjosti je zgodba podobna: všečna, dodelana notranjost, ki bolj razvaja z uporabnostjo kot z modnimi dodatki. Saj razumete, ni kiča, ki ga oblikovalci tako radi zapakirajo v besede trendno ali modno, potem pa ti ni jasno, ali so sploh premišljevali o uporabnosti. Pri obliki sta bili zameri le dve: stikala za ukazovanje gretju in hlajenju oziroma zračenju notranjosti so res grda, čeprav velika in logično postavljena, in plastika na armaturni plošči ter vratih ni najbolj prestižna. Toda dolgoročno bi verjetno dvignili palec za prav to plastiko, saj v njej ni špranj različnih debelin niti nadležnih čričkov, ki jih v avtomobilu sovražimo še bolj kot na pikniku na bližnjem travniku. Sedi se povprečno, in če se spomnim športnega sedeža v Opel Corsi, se mi stori kar milo. Morda je pri trivratni različici, ki je na trg prišla kasneje, bolje? Ledeno obdobje, ki smo ga (upam) preživeli v Sloveniji, je pokazalo tudi nekaj slabosti pri zvočni izolaciji, saj je hrup izpod preme prevečkrat zašel v notranjost. Malce presenečen sem bil tudi nad dejstvom, da tako šibak motor zahteva tako pazljivo dodajanje plina in popuščanje sklopke, saj je treba biti kar na preži, da avtomobil ne poskakuje in da te sopotniki ne ožigosajo kot voznika začetnika. Skratka, malce več plina in malce počasneje s sklopko, čeprav to zdrsavanje pomeni tudi kakšen kilometer manj pri življenjski dobi mehanske povezave … Instrumentna plošča je pregledna, gumbi (tudi) starejšim v korist veliki, potovalni računalnik preprost in logično zastavljen. Zanimivo, prostora na zadnjih sedežih je veliko, kar lahko pripišemo izdatnejši medosni razdalji. Pri varnostni opremi moramo pohvaliti tako Kio kot slovenskega zastopnika. Namesto električne pomoči pri zadnjih bočnih steklih ali ogrevanih sedežih so raje ponudili več varnosti, in sicer serijsko namestitev štirih varnostnih blazin, dveh varnostnih zaves in stabilnostnega ESP-ja v vseh različicah, tudi v tisti z oznako LX Cool, ki jo ponujajo za samo 9.690 evrov (brez dodatnega popusta!). Če zlahka preživimo brez električne pomoči, pa ob prometni nesreči brez aktivnih in pasivnih varnostnih dodatkov le težko, zato še enkrat pohvala njihovim strategom za tako odločitev. Testni primerek je imel še radio s CD-predvajalnikom ter dodatnimi vhodi iPod, AUX in USB ter samodejno klimatsko napravo, pogrešali smo le že omenjeni bluetooth in mogoče tempomat.

No, na avtocesti smo nedvomno pogrešali šesto prestavo. Čeprav je 1,25-litrski motor (zanimivo, lahko bi ga posebej oglaševali zaradi nenavadne prostornine, če se ne bi tega spomnili že pri Fordu) opremljen s spremenljivim odpiranjem ventilov (CVVT) in lahko gradnjo (aluminij), je s 63 kilovati oziroma 85 'konji' šibkejše vrste, zato bi mu šesta prestava še kako prav prišla. Hrupa na avtocesti je že preveč, saj vrtljaji zrastejo pri hitrostni omejitvi nad oznako 3.600, kar ni ne prijetno ne ekološko. Poraba je bila okoli 8,4 litra, kar v teh sibirskih temperaturah tudi ni prav skrb vzbujajoče, in prepričani smo, da bi bila ob normalnih razmerah z več daljšimi relacijami vsaj liter in pol manjša. Volanski sistem se je izkazal tudi pri hitrejšem vijuganju med ovinki, prav tako predvidljivo podvozje, le motor ne dohaja hitrega tempa voznika. Lagali bi, če bi trdili, da pri prvem snegu nismo izkoristili spolzke podlage: bilo je prijetno in prav nič stresno, saj je bilo kljub drsenju ob izklopljenem stabilizacijskem sistemu povratnih informacij dovolj, da smo ostali na cesti in prav nič nismo ogrožali drugih udeležencev na cesti. In da smo se zabavali, čeprav užitek med vožnjo ni ravno temelj Kie Rio 1.2, na kateri bi lahko gradili zgodbo.

Videti je preprosto, vendar ni. Čeprav je avtomobil lep in cenovno ugoden, mu manjka nekaj prestižnosti močnejših in bolje založenih bratov. Kaj pa, če v današnjih časih to ni več prestižnost? Je dobra osnova dovolj?

Bese­di­lo: Aljoša Mrak, foto: Aleš Pavletič