Test: Mazda3 e-Skyactive G150 Exclusive Line – Klasika, ki izumira

Ampak na žalost, če se vrnem k naslovu, klasika, ki izumira. Dejstvo je, da je tovrstnih avtomobilov, še posebej v tem segmentu, vedno manj. Najprej so redkost dvo litrski motorji brez turbinskega pomagala. Zdaj postajajo počasi redkost tudi ročni menjalniki. Svet avtomobilizma se spreminja, a Mazda se (še) ne da.

Ob tem je seveda potrebno odkrito priznati, da ima aktualna »trojka« na grbi že kar nekaj let. Prvič je namreč na ceste zapeljala v začetku leta 2019. Kljub temu pa je Mazda s svojim »Kodo« oblikovanjem dosegla, da se avto precej dobro stara in je, čeprav že rahlo osivel, še vedno dokaj aktualen.

Digitalnost na analogen način

Na koncu koncev se trenutno zdi, da je prav ta »osivelost« na nek način glavni magnet za kupce, ki, ko jim omeniš Mazdo, praviloma točno vedo, kaj jih čaka. Če začnem zgolj pri kabinskih osnovah – še vedno ni, recimo, zaslona na dotik in ga v aktualni generaciji skoraj zagotovo tudi ne bo. Mazda se namreč zanaša na vrtljiv gumb med sprednjima sedežema, s katerim se lahkotno premika skozi prenovljene menije infozabavnega sistema (ki so po zadnji prenovi tudi v slovenskem jeziku). Po zadnji osvežitvi je na voljo večji, 10,25 palčni zaslon.

Malo se zatakne tistim, ki smo vajeni zrcaljenja mobilnih telefonov s sistemoma Apple CarPlay in Android Auto, saj je naravno upravljanje omenjenih praviloma na dotik in sistema nista ravno »domača« pri upravljanju z analognim gumbom. A to je na koncu koncev stvar navade in že po nekaj dneh sem prenehal segati proti zaslonu, ki je precej umaknjen od voznika in tudi to zna biti eden od razlogov, zakaj zaslona na dotik v trenutni generaciji ne bo.

Notranjost se bolj nagiba k športnosti. Nizko sedenje in pa odličen občutek na ročici ročnega menjalnika to še poudarjata. Materiali so prijetni na otip, zvočni sistem znamke Bose svoje delo opravlja vzorno, tako da je »bivanje« v trojki nadvse prijetno. Nekoliko zmoti slab(š)a preglednost nazaj, saj je zadek visok, zadnje steklo pa precej ozko. Tudi zadnja klop ne bo zadostila potrebam nekoliko višjih potnikov, saj bodo kaj hitro začutili bližino sprednjih sedežev in stropa. Tudi kar se prtljažnika tiče niso pretiravali, saj je odmerjen na povprečnih 330 litrov.

Slaba dva litra pa je prostornina bencinskega štirivaljnega motorja. Če bi dejal, da je povsem »analogen«, bi lagal. Res je, da pri Mazdi neradi posegajo po turbinskih polnilnikih, zato pa so nekoliko bolj naklonjeni električni pomoči. Blagi hibrid s svojim električnim motorjem tako kompenzira manjko navora pri nizkih obratih, ter skrbi za praktično nezaznaven zagon motorja (predvsem pri aktiviranemu start – stop sistemu, pri Mazdi poimenovanemu i-Stop).

Zlata sredina

Je pa dejstvo, da se pomoč elektrike v praksi sploh ne opazi, a je zraven in pomaga! Zmogljivosti so tako povsem na nivoju. 110 kilovatov (150 KM) je za tak avto kar nekako optimalnih, pa čeprav Mazda v »trojki« ponuja tudi zmogljivejšo različico (celo s štiri kolesnim pogonom). A iskreno, skoraj nikoli ne boste potrebovali več, kot pa je bilo na voljo v testnem avtomobilu.

Samo obnašanje avtomobila je, z eno besedo, vsestransko. Dopušča športnejše osvajanje vijugastih cest, medtem ko je v vsakdanjem prometu tudi dovolj udoben. Nobene stvari sicer ne »obvlada« do potankosti, a nudi lep kompromis med športnostjo in udobjem. Morda bi bila izbira za palec manjših pnevmatik, testni avto je bil obut v 18 palčne, z vidika udobja boljša, a je tudi v taki konfiguraciji Mazda3 odličen, vsakodnevni sopotnik.

Mazda3 je lani doživela torej manjšo posodobitev nekje na polovici življenjskega cikla. Vizualno jo boste le stežka opazili, zato pa je bolj očitna v drobovju. Izboljšan (in preveden) infozabavni sistem, pa tudi novi asistenčni sistemi, med katerimi je tisti za zaznavanje utrujenosti voznika, pešcev pred avtomobilom je nekaj osvežitev, ki jih je Mazda3 nujno potrebovala. V skladu z novo evropsko zakonodajo so seveda tu tudi opozorilniki za prekoračitev hitrosti in podobno, a so pri Mazdi precej ponosni na to, da jim je vse skupaj uspelo narediti uporabniku prijazno – s pritiskom na gumb, levo od volanskega obroča.

Z vidika varnosti je treba pohvaliti matrične LED žaromete, ki v samodejni funkciji svoje poslanstvo opravljajo tako dobro, da voznik praktično nikoli nima potrebe, da bi posegel po ročici za preklop.

Čeprav izgleda navzven dokaj vsakdanje, je Mazda3 posebnež v trenutnem naboru avtomobilov nižjega srednjega razreda. Pri Mazdi od svoje filozofije (za zdaj) ne odstopajo in ta zvestoba samim sebi je nekaj, kar je v avtomobilističnem svetu trenutno redkost. Kar se mene tiče, avtomobilski svet bi bil brez Mazde kar malo dolgočasen.

Preberite še:

• Test: Volkswagen ID.7 Pro - Jasna evolucija ideje