Kratki test: Mercedes-Benz A180 AMG Line - Vaba za sosede

Vse večja priljubljenost križancev in neizbežne naložbe v elektrifikacijo so že pred časom prinesle razporeditev razvojnih sredstev, zaradi katerih jo je občutno, vsaj pri nekaterih znamkah, skupil včasih izjemno priljubljen segment kombilimuzin. Nič drugače ni pri Mercedesu, kjer so najmanjšemu članu ponudbe, razredu A, ravnokar namenili medživljenjsko prenovo, ki bolj kot na preporod spominja na igrico »najdi razlike«.

Nekaj diskretnih izostritev se najde na odbijačih in žarometih, sprednjo masko pa pri opremi AMG Line zdaj prekrivajo male Mercedesove zvezde. V resnici to ni nič slabega, saj je bila ta generacija razreda A že pred prenovo pri vrhu razreda tako na področju prestiža kot digitalizacije, in mislim, da oblikovni slog še vedno prinese enako premijsko zadoščenje, s katerim je kupce prepričeval že prej.

Nič drugače ni v kabini, kjer v enotnem ohišju kraljujeta dva velika digitalna zaslona z ostro ločljivostjo in (neobčutno) osveženo programsko opremo, ki sta v primerjavi z večjimi Mercedesi že nekoliko stara novica, a kljub vsemu še vedno med vodilnimi (tudi po šovinističnem občutku) v tem razredu. V mraku kabino obda prijetna ambientalna osvetlitev, ergonomija pa je »nemško urejena«. Tudi kakovost izdelave so (vsaj na občutek) z osvežitvijo nekoliko izboljšali, čeprav nekateri plastični elementi ob dotiku še vedno oddajo več čričkov, kot bi kdo od Mercedesa pričakoval.

Avtomatizacija in elektrifikacija

Bolj opazna je blaga elektrifikacija bencinskih pogonskih sklopov (vsi so zdaj že serijsko opremljeni s samodejnim menjalnikom), ki tudi pri vstopnem 1,3-litrskem motorju Renaultovega izvora v spodnjem območju vrtljajev dosežejo 10 kilovatov moči za skupni izkupiček 110 kilovatov. Hiperodzivnost hibridne pomoči, predvsem pri speljevanju z mesta, zahteva za uglajeno vožnjo nekaj privajanja desne noge.

Se pa hibridni sistem takoj oddolži z lahkotnostjo razumnega pospeševanja (čeprav se pri optimističnih prehitevalnih manevrih vseeno čuti nekoliko nedohranjenega) in učinkovitostjo – moja povprečna poraba je znašala le 6,1 litra. Temu primerna je tudi vozna dinamika, ki z udobnim blaženjem in dobro zvočno izolacijo nagradi umirjene voznike, bolj nadobudne pa bo razočarala (ne)agilnost torzijske zadnje preme, ki agresivnih prenosov teže pač ne obožuje.

Celota je torej še vedno prepričljiva, a zaradi izjemnega napredka cenovno ugodnejših tekmecev v zadnjih letih tudi vedno težje opravičljiva. Vsaj v osnovnejše opremljenih izvedbah, kot je bil naš testni primerek, ki bo skoraj zagotovo kotiral najvišje pri prodajnih številkah: vstopni bencinski pogonski sklop z oznako A 180, paketom AMG Line in skromnim seznamom drugih doplačil, ki premijsko zadoščenje bolj kot lastniku ponudi zavistnim mimoidočim.

Kljub občutni cenovni premiji mu je manjkalo nekaj kosov opreme, za katere menim, da so v avtu za tako resno številko tisočakov skoraj nuja – ogrevani sprednji sedeži na primer. Bi rekel, da bistvo premijskega malčka zares pride do izraza le z dodobra odkljukanim seznamom dodatne opreme, ob katerem se kupec ne ozira na zapravljen denar. Ob bolj razumnem pogledu na računico bodo številni tekmeci namreč lahko ponudili boljšo celoto.

Preberite še: Umrl je ustanovitelj ene najbolj posebnih nemških avtomobilskih znamk

BONUS VIDEO: Najpogostejše prevare, največje napake ter kako in zakaj se avtomobile bolj splača uvoziti iz tujine?