Test: Mercedes-Benz GLB 220 - Tudi najracionalnejši Mercedes se vse bolj blešči

Tako ideja kot izvedba GLB-ja sta mi všeč že od začetka. Vstopna, cenejša Mercedesova platforma s karoserijo, raztegnjeno v območje dolžine tržno višje postavljenega GLC-ja, ter prostorsko občutna nadgradnja v primerjavi z GLA-jem. Pa potem škatlasta oblika, ki že sama po sebi komunicira volumen. In kar hitro je sedaj GLB prišel do druge generacije. Vsaj zdi se tako, njegov električno gnani ustreznik EQB je bil na trgu manj kot pet let.

Kakorkoli, sedaj so ju združili pod isto oznako, podobo in platformo MMA. Električno gnanim različicam se je pridružila še bencinska oziroma blago hibridna in GLB nadaljuje z enako idejo, sedaj je pri 4,732 metra dolžine celo centimeter in pol daljši od klasično gnanega GLC-ja. Sicer z nekaj manjšim prtljažnikom, če nadaljujem primerjavo s slednjim. Ta pri obeh različicah meri 540 litrov, pri čemer ima električno gnani GLB še 127 litrov prostora spredaj.

Njegov adut je še vedno možnost sedmih sedežev (bolj zasilne narave oziroma prevoz manjših otrok) ter prostornost v prvi in drugi vrsti z merico prilagodljivosti., sedaj pa tudi nekaj več oblikovne samozavesti in elegantnosti. Nima slabih strani, ampak največ odobravanja si pri meni prisluži zadek, dodatki AMG Line paketa mu pašejo.

Vzdušje v notranjosti je dobro, ampak vsa ta tehnologija se nujno ne pozna pri uporabniški izkušnji

Notranjost nima več tistih nekaj posamičnih robustnih detajlov kot pri predhodniku. Sedaj je tudi GLB dobil prepoznavno “skateboard” rešitev iz CLA-ja. Z možnostjo dodatnega zaslona za sovoznika, ki vam ga s kupom precej bolj uporabne opreme podtaknejo v paketu Premium. Ti zasloni so sedaj že empirično dokazano eden bolj nekoristnih kosov opreme v avtomobilih. In tudi opazim, da sovozniki pri meni ne vedo, zakaj bi jih zares uporabljali. Ampak poglejte iz tega vidika - če tega zaslona ni, je tam le velik navpično postavljen plastičen panel, tako da… 

Iz te komunikacije lahko morda razberete, da nisem največji ljubitelj te Mercedesove zasnove. Ampak ni tako enostavno. Na nek način GLB sedaj izgleda resnejši avto. Čeprav ta umotvor izgleda morda nekoliko plastično, nad materiali sicer nimam pripomb. Tudi dovolj nizka in pokončna postavitev osrednjega zaslona mi je všeč in vsega skupaj sem se kar hitro navadil. Morda še prej kot kapacitativnih stikal na volanu, ki so jih vsaj deloma sedaj zamenjali za tista bolj otipljiva.

Ne razumem tudi zakaj so nastavitev ledvene opore na sicer odličnih in prijetnih sedežih pospravili v meni. Na stikalih lahko torej nastavim samo osnove. Pa zakaj ni Carplay možnosti? In še to - čeprav omenjajo superzmogljiv infozabavni sistem z glasovnim asistentom ter podporo umetne inteligence, mi še vedno ni vedno jasno, kaj sistem v pogovoru zares zmore. Če na primer vprašam, ali se da zatemniti strešno okno, mu ni jasno o čem govorim (mimogrede - ni mogoče, ta možnost prihaja v 2027). Ampak vredu, če k temu dodam prijetno in razkošno vzdušje, se vse skupaj nekako uravnoteži.

Srce iz vzhoda učinkovito deluje, blagi hibrid pa ni najbolj pravična kategorizacija tega pogona

Tale GLB poganja najzmogljivejša izmed treh bencinskih možnosti. Novi 1,5-litrski štirivaljnik s 140 kilovati moči (190 KM), razvit v sodelovanju z Geelyjem in izdelan na Kitajskem. Hitro poplahnite ta podatek, motor namreč ni slab. Kultiviran, odločen v srednjih vrtljajih, v višjih sicer postane nekoliko glasen. Uporablja Millerjev cikel, nekoliko nižji navor pri nizkih vrtljajih na račun ekonomičnosti pa kompenzira z dvostopenjskim turbopolnilnikom in zmogljivim blagim hibridnim sistemom. Ta vključuje kar 22-kilovatni (30 KM) elektromotor v osemstopenjskem dvosklopčnem menjalniku in baterijo zmogljivosti 1,3 kilovata. Pogon je v osnovi prek dvosklopčnega samodejnega menjalnika speljan na sprednjo os, z odjemom na zadnjo os.

Blago hibridni del pogona je v vožnji aktiven in po delovanju že blizu klasičnemu hibridu. Pri manjših obremenitvah lahko za kratek čas vozi tudi na elektriko in predvsem pogosto “jadra” z izklopljenim motorjem, kar je mogoče skoraj do hitrosti 100 kilometrov na uro, zato je učinkovit v mestu in na razgibani regionalki denimo. Slabih sedem litrov na 100 prevoženih kilometrov (pretežno avtocestnih) sem sicer porabil z njim. Ni pa vse v rožicah. Pogon občasno že kar neugledno cukne ob vklopu ali izklopu bencinskga motorja pri nizkih hitrostih, ko se počasi spravljam iz garaže ali ustavljam pred krožiščem denimo. Med tekočo vožnjo potem deluje udobno, do stotice sicer pospeši v 7,5 sekundah.

Tudi v vožnji je elegantnejši od predhodnika in lepše vodljiv; udobje ni neprebojno

V vožnji je GLB sicer pretežno to, kar pri družinskem križancu pričakujem. No ja, pa tudi pri vstopnem Mercedesu. Podvozje je nastavljeno z okusnim kompromisom, GLE se elegantno giblje in mu nekako uspe komunicirati udobje v vožnji tudi na lepi cesti. Je lepo uravnoteženo vodljiv, s solidnim nadzorom gibanja čez večje neravnine v športnem načinu (priporočam, da izberete vzmetenje s prilagodljivim blaženjem). Podobno kot CLA in kot predhodnik malo potresava na razpadajočem asfaltu in čez prečne grbine, kjer zna biti podvozje tudi malce glasno. Povsem zadovoljivo, četudi so tu razlike v primerjavi z GLC-jem zame še najbolj bistvene.

Tako GLB nadaljuje svoje poslanstvo in ostaja bržkone najbolj razumen avto v Mercedesovi ponudbi in tako eden tistih, kjer se bodo kupci najbrž najbolj premišljeno lotili izbire dodatne opreme. Cene se pričnejo pri 50 tisočakih, za najzmogljivejši pogon, ki poganja vsa štiri kolesa, je treba odšteti 56.700. Če nato z velikimi očmi pokljukam opremo, kot je najdražji digitalni paket, paket AMG Line ter seveda Burmesterjev audio sistem, kar ima izbrano testni GLB, pa cena hitro preseže 70 tisočakov in smo že na GLC-jevem igrišču.