Test Mercedes-Benz GLC 220 d 4MATIC

Zadnje čase imam občutek, da je pri nas vsak teden predstavljen nov model Mercedes-Benza. Seveda občutek včasih tudi vara, vendar je dejstvo, da je v množici križancev (GLC, GLE, GLE Coupe ...), drzno oblikovanih osebnih avtomobilov (Shooting Brake) ter seveda prodajno pomembnem razredu A prav GLC nekako pisan na kožo Slovencem.

No, vsaj nekaterim. Zakaj? Prvič zaradi mer, saj je GLC daljši od GLK-ja za 12 centimetrov in širši za pet centimetrov, zato lahko brez težav poskrbi za celo družino, drugič zaradi višjega položaja za volanom (starejši vozniki), tretjič zaradi serijskega štirikolesnega pogona in samodejnega devetstopenjskega menjalnika ter ne nazadnje, ker ga lahko dobite za okroglih 47 tisočakov. Saj še petdeset ni, bi dejali optimisti, mi pa se seveda zavedamo, da to merilo za prave kupce Mercedes-Benzov mogoče sploh ni tako pomembno.

Prirastek k večjim zunanjim meram se najbolj pozna pri prostornosti notranjosti, saj je kar za 5,7 centimetra več prostora za komolce prednjih potnikov, na zadnjih sedežih pa bodo potniki cenili za 5,7 centimetra več prostora za kolena. In da bo srečna tudi vaša boljša polovica, sploh kadar bo treba na morje ali na smučanje, je prtljažnega prostora odslej več za najmanj 80 litrov (prej 420 do 470 litrov, zdaj 550). Toda centimetri in litri niso edino merilo za napredek, zato bomo nekaj napisali še o občutkih, primerjavah z večjimi modeli in seveda naših izkušnjah. Kmalu po testu GLC sem imel priložnost sesti v GLE (beri: novi ML) in njegovega bližnjega sorodnika, GLE Coupe.

Ne boste verjeli, vendar je večji in prestižnejši GLE (ne glede na karoserijsko različico) glasnejši, bolj naporen pri vožnji in celo manj udoben. Ne bi rad razpredal o vzrokih, vendar želim nakazati, da so pri GLC oblikovalci, tehniki in inženirji očitno dobro naredili svojo domačo nalogo. Zato naj vas ne moti, da GLC tehnično sloni na razredu C, ampak se pred prijatelji raje pohvalite, da ga je oblikovala skupina, v kateri ima ogromno vlogo prav naš Robert Lešnik. To pa nekaj velja! O zunanjosti ne bomo izgubljali besed, saj fotografija pove več kot tisoč besed. Bi pa takoj pohvalili žaromete, ki sicer spadajo med dodatno opremo, vendar delajo tako dobro, da so si zaslužili vsak dodatni evro. Ne samo da iz noči naredijo dan, ampak tehnologija LED skupaj z najnovejšo elektronsko podporo in kamero v predelu notranjega vzvratnega ogledala tudi poskrbi, da dolge luči nikoli (ampak res nikoli) niso zaslepile voznikov, ki so vozili pred nami ali celo pripeljali nasproti.

Med opremo smo malce pogrešali kamero za vzvratno vožnjo, saj je imel testni GLC zgolj tipala, smo pa zato veselo uporabljali elektriko pri pomiku vrat prtljažnika. Dva zaključka izpušnega sistema, nameščena na vsako stran avtomobila, sta prav tako naredila dober vtis, čeprav smo imeli na testu osnovno različico. Z osnovno različico pomeni, da ima GLC še vedno 2,2 litra, ki poskrbi za 125 kilovatov ali bolj domačih 170 'konj'. Seveda lahko za nekaj manj kot 1.400 evrov več obkljukate močnejšega 150-kilovatnega ali 204-'konjskega' turbodizla, ljubiteljem bencinskih različic pa so namenili dvolitrski 155-kilovatni (ali 211-'konjski') motor ali celo hibrida, vendar se zdi, da bodo vozniki s tem motorjem kar zadovoljni. Tudi zaradi samodejnega menjalnika s kar devetimi stopnjami so pospeški do 100 kilometrov na uro več kot primerni, manjša moč se pozna zgolj pri polnem pospeševanju pri večji hitrosti, ko pri 150 kilometrih na uro GLC ni več tako suveren.

Toda takrat smo v večini evropskih držav že prijatelji s policisti, kajne? Razlog za pohajanje sape seveda tiči v samodejnem menjalniku, ki mu vzame nekaj moči, štirikolesnem pogonu in ne nazadnje teži, saj je v prometnem dovoljenju pisalo, da testni avtomobil tehta kar 1.845 kilogramov. Pri Mercedes-Benzu so željo, da postanejo bolj športni oziroma dinamični, verjetno vzeli preveč resno, saj je stopalka za plin zelo občutljiva že na najmanjši premik, menjalnik takoj pripravljen na akcijo in podvozje preveč živčno – tudi v vozniškem programu udobno. Čeprav je imel testni GLC kar pet različnih voznih programov (ECO, Comfort, Sport, Sport+ in Individual), smo se večino časa vozili kar v programu ECO, saj so bili drugi skoraj moteče neudobni.

Gospodje v Stu­ttgartu, zakaj niste raje dali dveh možnosti udobnega potovanja, saj resno dvomimo, da bodo turbodizelskega GLC-ja kupovali dinamični vozniki. No, saj že vemo, kakšen bi bil njihov hudomušni odgovor: da se tudi pri Avto magazinu staramo. Saj se, vendar se še vedno raje v družinskem GLC-ju vozimo udobno kot pa kvazišportno, saj navsezadnje ne govorimo o različici AMG, kajne? No, pohvalili bomo zvočno izolacijo, kjer tudi sistem samodejnega ugašanja pri kratkih postankih ni tako moteč, in nasploh hrup motorja, ki je veliko manjši kot pri tekmecih. To nam lahko verjamete iz izkušenj, saj smo imeli sočasno na testu tudi tehnično primerljivega BMW X4.

Menjalnik svoje delo opravlja hitro ne glede na dejstvo, ali smo z njim rokovali prek obvolanske ročice (Mercedesova posebnost, na katero se morate navaditi!) ali obvolanskih ušes. Podvozje je načeloma udobno, čeprav ga luknjasta cesta lahko tudi zmede, in takrat se nekaj neljubih tresljajev prenese tudi na volanski obroč. Škoda, da testni primerek ni imel doplačljivega zračnega vzmetenja, saj mi je naš Saša povedal, da se je na mednarodni predstavitvi peljal neprimerno bolje. Ne samo bolj udobno, ampak tudi natančneje in z večjim užitkom. Tako GLC spada med tiste avtomobile, kjer bolj uživaš v udobju in uglajenosti kot pri dinamični vožnji (deloma so za to krive tudi gume), toda štirico si je kar zaslužil.

Zakaj? Ker je za volanom življenje kljub vsemu prijetno. Zaradi večje karoserije je prehod v notranjost lažji, tam pa vas pričaka armaturna plošča z imitacijo v črno pobarvanega lesa. To je podrobnost, ki je pritegnila poglede številnih potnikov in skoraj vsi so zadevo pohvalili. Usnjeni sedeži so imeli možnost podaljšanja sedalnega dela, v drugi vrsti je prostora dovolj tudi za odrasle potnike in prtljažni prostor se lahko poveča zgolj z uporabo gumbov, ki preklopijo zadnja naslona. Pohvalili smo tudi infozabavni sistem, s katerim upravljamo prek stikala med prednjima sedežema in nekaterimi gumbi kot bližnjicami, lahko pa za upravljanje uporabimo tudi naslon za zapestje, ki z drsenjem prsta omogoča premik po menijih in potrjevanje.

Testni GLC je imel tempomat in omejevalnik hitrosti, sistem prostoročnega telefoniranja, sistem za nadzor pozornosti, sistem proti naletu in paket Exclusive, pogrešali pa smo veliko asistenčnih sistemov, kot so pametni ključ, kamero za pomoč pri vzvratni vožnji, aktivni tempomat, si­stem za pomoč pri vožnji po voznem pasu, projicirni zaslon. Saj jih pri Mercedesu ponujajo, vendar jih morate v prodajnem salonu obkljukati in seveda nato tudi plačati. GLC ni le bolj aerodinamični GLK, ampak je veliko več. Žal pa je življenje kruto, saj se zabava začne pri 46.600 evrih, testni z osnovno opremo je bil že več kot 51 tisočakov, za popolno razvajanje pa je potrebno zbrati še dodaten kupček denarja. Skratka, tu GLC ni nič drugačen od GLK.

Aljoša Mrak n foto: Saša Kapetanovič