Test: MINI Aceman JCW E - Lahko je zabaven! A za kakšno ceno?

Naj uvodoma na kratko obnovim, kdo ali kaj je Aceman. Je svež MINI-jev križanec z električnim pogonom in prostorska nadgradnja Cooperja - z le nekoliko več prostora na zadnji klopi, uporabnejšim prtljažnikom in kanček višjim položajem sedenja. Obenem je nadomestek za električno petvratno kombilimuzino, ki v tej karoserijski obliki nima te možnosti in s petimi vrati, roko na srce, nikoli ni izgledala najbolj skladno. S prikupnim Acemanom so to smiselno naslovili.

V ponudbi so tri različice. Zmerno športno razpoloženega Acemana SE sem že preizkušal. Tokrat pa je na vrsti najbolj nabrit Aceman - s slavnim imenom John Cooper Works, 190 električnimi kilovati na sprednji osi ter podvozjem, nastavljenim za športno odzivnost. Aceman JCW E se je torej pridružil naraščajoči skupinici električno gnanih športnih kombilimuzin in križancev. 

Med konkurente po dimenzijah in moči nedvomno sodi Alpine A290, pa potem tudi Abarth 600e ter Alfa Junior Veloce denimo. Sicer pa gre še vedno za eksperimentalno področje, kjer se del vznemirjenja, za katerega je prej skrbela substanca navitih bencinskih motorjev, odkriva na novo. In prvič ima električne možnosti v svoji JCW ponudbi tudi MINI.

Osnova je všečna, Aceman je zanimiv in prikupen

Aceman je prijeten in zanimiv križanec. Ima vizualne lastnosti plišaste igračke. Sicer ne na neumen ali prisiljen način, ampak njegov izraz je vesel, zato so ga za športno izvedenko morali malce zresniti. V tem primeru s črno barvo in rdečimi kontrastnimi nalepkami, pa tudi zanimivimi 19-palčnimi dvobarvnimi platišči.

Črno-rdeča barvna tematika se nadaljuje v notranjosti, ki mi je pri novih MINI-jih všeč - zanimivo in kvalitetno oblikovana, obenem prijetna in okusno minimalistična. Z izjemo perforiranega usnja na volanu v notranjosti sicer ni kakšnega izrazitega športnega pridiha. Novi MINI-ji so obenem postali mehurčki tehnologije, v katerih ne ostaja več veliko občutka izpostavljenosti in povezanosti s cesto. Sedenje? Brez presenečenj, objem sedeža je zanesljiv. Čeprav nekoliko višji kot v kombilimuzinah, mi je položaj za volanom všeč in je še vedno dovolj intuitiven za dinamično vožnjo.

Vožnjo skozi krožišča in zavoje bi najlažje opisal kot šviganje

Aceman je pri dobrih štirih metrih dolžine (4.079 milimetrov) tudi še vedno pravih dimenzij za dinamično navihanega križanca in igriv karakter hitro pokaže z odzivnostjo sprednje osi. Izrazito voljo po spreminjaju smeri in ta, skoraj hudomušna agilnost je zabavna že v vožnji skozi krožišča. Iz zavoja v zavoj potem švigaš z majhnimi premiki volana, podvozje se stoično odziva in nasmeh se ti hitro prikrade na obraz.

Redko sicer zaradi samih pospeškov, čeprav se JCW ne zdi počasen in hitrejši pospeški so zadnja stvar, ki jo pogrešam. Do stotice potrebuje 6,4 sekunde. Navsezadnje 350 njutonmetrov navora (za deset sekund, če uporabim “boost”) na sprednjo os brez mehanske zapore diferenciala tudi ni več mačji kašelj in dogajanje je lahko pri pospeševanju iz zavojev že precej hektično. Predvsem na slabšem asfaltu moram trdno držati volan. Ta pri pospeševanju močno sledi kolesu, ki v tistem trenutku učinkoviteje prenaša navor na podlago. Pomoč elektronike ima še manj všečen učinek, zato hitro iščem možnost izklopa.

Za več zaupanja v dogajanje bi bila mehanska zapora diferenciala nujna. A to ga po drugi strani vsaj naredi živega. To je pač nekaj, s čimer se moram spopadati. Prav tako se zdi živ pri prenosu teže pri vstopu v zavoj, zadek se rad vključi v enačbo in ni le mrtva masa. To igro so MINI-ji vedno obvladali. Pri tem Aceman sicer ni tako transparenten ali intuitiven kot Alpine A290, za kronično anemijo pa trpi tudi krmiljenje. Še vedno se mi tudi zdi, da je med mojimi rokami in krmilnim drogom ob debelem volanskem obroču enostavno preveč materiala, ki še dodatno izolira občutke.

Pri športnih kombilimuzinah in križancih je potem bistvena igra s kompromisi…

In kompromis na strani udobja je za ponujeno vznemirjenje pri Acemanu JCW zame žal prevelik. Kar 1825 kilogramov pri tako majhnem avtomobilu navsezadnje ni lahko ukrotiti. Vedeti morate, da sem v tistih športnih avtomobilih z jasnim namenom navajen vsega hudega, ampak Aceman JCW je v privzeti vozni nastavitvi že kar neprijetno čvrst. Blaženje sicer dobro pobira ostrino udarcev grbin, karoserija pa se neprestano potresava in se med sproščeno vožnjo zares ne umiri niti na asfaltu, ki s prostim očesom sicer izgleda lep in gladek. Vključno z avtocesto. To zna biti med vsakdanjo vožnjo, ko se želiš samo nekam premakniti ali potovati, precej utrujajoče. Obenem je čvrsto podvozje z odsotnostjo bencinskega motorja tudi edini element, ki v takšni vožnji komunicira športnost.

Pomemben element izkušnje je namreč tudi zvok in umetni zvoki v tem MINI-ju mi v smislu vznemirjenja ne obogatijo izkušnje v vožnji, niti učinkovito ne podpirajo občutka hitrosti. Prej obratno, zdijo se mi precej invazivni in izrazito umetni, obenem se tepejo z glasbo in izklopim jih prej kot najljubšega izvajalca. Ne gre izključno za sentiment proti električnemu pogonu, s tem so šli pač nekoliko predaleč oziroma se - vsaj za moj okus - niso približali bistvu. Alpine A290 se mi je pri tem v svojem nastopu zdel pristnejši. Novi MINI-ji imajo namesto voznih nastavitev sedaj tako imenovane “izkušnje”.

Ah, seveda! Kaj pa doseg in polnjenje? Z baterijo neto zmogljivosti 49,2 kilovatnih ur bi lahko prevozil 265 kilometrov oziroma 185 kilometrov, če upoštevam 70 odstotkov neto kapacitete. Povprečno sem namreč porabil 18,6 kilovatnih ur na 100 prevoženih kilometrov, kar je - ne glede na športno naravnanost - za takšen avto v poletnih mesecih veliko. Vozniški izleti čez kakšne prelaze torej ne bodo brezskrbni. Aceman se obenem na enosmernem toku polni z največ 95 kilovati moči in za polnjenje od desetih do 80 odstotkov potrebuje 31 minut.