Test: MINI Cooper JCW - Širok nasmešek s stisnjenimi zobmi

Ne vem za vas, ampak mini MINI-ja sem imel vedno zlahka rad. V četrti generaciji se mi morda zdi celo najbolj posrečen in najprijetnejši, odkar so bavarci prevzeli to prepoznavno britansko znamko. Navznoter in navzven. Predvsem se mi zdi, da so končno našli dobro razmerje retro referenc, ki niso preveč osladne, lastnega oblikovnega izraza, tudi elegantnosti.

Z manj kot štirimi metri dolžine je za današnje razmere še vedno v kompaktnih dimenzijskih okvirih, čeprav je proti izvirnemu Miniju seveda velikan. Mimogrede, še en nekoliko neumesten podatek - včeraj sem slučajno ugotovil zanimivo dejstvo, da je novi Cooper le dobrih deset centimetrov krajši od Fiatove Multiple. Pa še to odvisno kateri. Pri bencinskem Cooperju gre namreč za močno posodobljen model, medtem ko so za električno gnani Cooper uporabili povsem novo tehnično zasnovo.

Prvič ima svojo športno JCW izvedenko sicer tudi Cooper E, ki ga poganjajo elektroni. Smo torej na prehodu, ampak zaenkrat še ostajamo tudi pri bencinu. Pravzaprav eni zadnjih kompaktnih športnih kombilimuzin. Samo počakajte trenutek, da preštejem. Ja, ob Cooperju ostaja pravzaprav le še GR Yaris, ki pa je precej bolj “geekovska” specialka, MINI je vendarle še vedno dovolj lahkoten šarmer.

S čim imamo pri JCW-ju opravka?

V športni JCW opravi izgleda kot ena nazaj obrnjena šiltovka ali pa lep športni copat. Četudi je tale barvni kontrast britansko zelene in rdeče strehe res da že malce tvegana izbira. Ampak meni sede in zdi se, da še vedno zadane bistvo. Tudi s športnimi dodatki s hudomušnim pridihom, kot je sredinsko nameščen izpuh. Pri barvi, nalepkah in ostalih dodatkih sicer obstaja kup opcij.

Za volanom se odlično počutim. Občutek čokatega, konkretnega avtomobila, večjega, kot v resnici je, mi je bil v Cooperju vedno zanimiv. Tako je zaradi vetrobranskega stekla, ki je postavljeno daleč naprej, pa zaradi krepkih kontrol, kot so volan in pedala, navsezadnje zaradi kvalitete izdelave in materialov. Že vrata so zajetna in se zaprejo s konkretnim zvokom. Vse to - no ja, morda z izjemo debelega volanskega obroča - še vedno tvori tudi odličen kontekst za športnejše dinamične ambicije. V JCW-ju vzdušje sicer niti ni tako izrazito športnejše, le temnejše in agresivnejših kontrastov, malo perforiranega usnja na volanu...

Kaj je drugače od mehanike? Po tradicionalnem spisku učbenika osnov športnih kombilimuzin, pa obenem nič zares pretresljivega. Dvolitrski turbobencinski štirivaljnik, ki zmore 170 kilovatov (231 KM) in 380 njutonmetrov navora, v sodelovanju s sedemstopenjskim dvosklopčnim samodejnim menjalnikom. In, za MINI-jev karakter bržkone še pomembneje, kot boste izvedeli kmalu - negativen previs in čvrstejše vzmetenje. Prilagodljivi blažilci so serijski.

Hiperaktiven in konstantno na preži

Za pokušino dinamičnega karakterja tega MINI-ja iz garaže Janeza Sodarja (nekoliko neposrečen prevod) mi niti ni treba na odprto cesto. Že skozi krožišča gre namreč kot razigran terierček, ki je ves čas pripravljen na igro. Hiperodziven na vrtenje volana, od vznemirjenja se kar trese - dobesedno. Energičen kuža zna biti namreč obenem tudi nekoliko naporen, se težko umiri tudi v udobni nastavitvi, in tako je tudi Cooper JCW ves čas na preži, precej nepopustljiv čez ležeče ovire in prečno postavljene grbine. Kompromis za izrazito nabrit odziv sprednje osi. Pri Cooperju mi je to med vsemi JCW modeli vseeno najlažje in najbolj smiselno sprejeti, tako da tega tukaj niti nebi obešal na prevelik zvon.

Tale MINI je vsaj na gladkem asfaltu kar pravo orodje za velikokrat zapleteno konfiguracijo naših cest. Te neposrednosti in agilnosti se je težko naveličati. Več hitrih sprememb smeri kot jih cesta zahteva, bolj širok je moj nasmešek. Z odzivno sprednjo osjo, ki tudi ne popusti zlepa, ter intuitivnostjo pri zaviranju se je potem zabavno igrati s prenosom teže pri vstopu v zavoj, kjer zna biti Cooper precej prilagodljiv in transparenten s prekrmarjenjem. To so danes že res redke vrline.

Tudi iz zavoja se zna potem lepo povleči, brez mehanske zapore diferenciala, brez iskanja navora po razponu vrtljajev in z zmernim posredovanjem sistema za nadzor oprijema, ki skrbi, da navor ne preobremeni sprednje osi. Na slabšem asfaltu pa lahko dogajanje hitro postane že preveč hektično s precej premetavanja - k sreči me sedež zanesljivo drži na mestu. Hitro začnem stiskati zobe in popuščati, cestni površini enostavno preveč kljubuje.

Zanimivo pa je pogon na drugi strani precej kultiviran...

Ni motor, ki bi ga lahko ožemal, postreže pa z bogatim navorom in odzivnostjo v osrednjem območju vrtljajev. Menjalnik dela dovolj hitro, ampak že skoraj preveč sramežljivo glede na športni predznak. Za tiste, ki bi želeli malo več tovrstne vključenosti - možnosti z ročnim menjalnikom več ni. Težko sicer najdem tehtno pripombo, povsem primerno za kompaktno športno kombilimuzino, ni pa to pogon, ki bi bistveno obogatil izkušnjo.

Ampak kot rečeno, pritoževati se nad to žepno raketo nima pravega smisla. Neposredne alternative med novimi avtomobili niti več ni. Cooper JCW je na žuru ostal zadnji. Glasba je utihnila, drugi so odšli na žur z elektronsko glasbo, Yaris GR pleše zase, Mini pa še vedno razposajen čaka na še en krog. No ja, še vedno pa obstaja tudi Cooper S s športnim paketom.