Test: Mini Cooper S Cabrio - Modni dodatek ali žepna raketa?

Na naslednjih dveh straneh vam verjetno, že če se na Minije spoznate vsaj površinsko, mi ne bo uspelo razkriti ničesar šokantnega. Pod osvežitvami se namreč skriva že deset let stara osnova, nova generacija malega Mini Cooperja pa je bila že predstavljena in bo na naše ceste zapeljala kmalu.

A dokler v salonih še kraljuje tretja generacija, se splača osvežiti spomin na njene vrline. V tem času sem jih preizkusil že kar nekaj in v vseh primerih sem ključe vrnil z nekaj nejevolje, saj v malem Miniju preprosto uživam.

Torej, Mini Cabrio – v osnovi enak kot trivratni Mini, vendar s platneno in pomično streho. Testni nosi oznako Cooper S, ki predstavlja (zlato) sredino ponudbe in svojih 131 kilovatov moči iz prisilno polnjenega štirivaljnika prenaša na prednja kolesa preko dvosklopčnega menjalnika, saj je ročni na voljo le še v osnovnem modelu.

Spredaj ima novo masko, ki zdaj bolj kot na navihanega mladeniča spominja na zrelega gospoda z dobrimi brki. Poplava zastavic Združenega kraljestva pa izkazuje pripadnost njegovi domovini. V zadnjih lučeh, na naslonjalih sedežev in celo na strehi, če doplačate.

Tudi kabina je ostala prepoznavna, s pestro ambientalno osvetlitvijo, pilotskimi stikali in kakovostnimi materiali. Osrednji infozabavni sistem se še vedno lahko upravlja na dotik ali pa z vrtljivim bližnjičnim stikalom, digitalni voznikov zaslon pa si prisluži edino večjo kritiko na temo zasnove, saj je odbojno steklo preveč motno in povzroči vtis slabe resolucije zaslona – kar je problem v vseh podobnih Minijih.

Tudi o prostoru mi verjetno ni treba izgubljati besed. Za uporabnost zadnjih sedežev bi si moral amputirati noge, na srečo pa so uporabni vsaj za otroke ali malo večje kose prtljage, ki jo v prtljažnik tako in tako težko spravite. Prostora je sicer solidnih 215 litrov (skromnih 160, ko si želiš vetra v laseh), vendar je odprtina tako majhna, da skoznjo pokončno nisem spravil niti polne vrečke iz trgovine.

Neučakan terier

A to so znani kompromisi, zaradi katerih zdaj obstaja tudi Countryman, Mini Cabrio pa še vedno stavi predvsem na svojo karizmo. In vsaj meni se zdi, da jo še vedno ima, v zvrhani meri. Pa ne samo za tiste, ki iščejo modni dodatek, temveč tudi ali celo predvsem takrat, ko si želiš bolj navihane vožnje. Tista cinična oznaka »gokart za na cesto«, ki se je prijela Minijev, se mi danes zdi še bolj resnična kot včasih.

Je majhen, lahek, igriv. Kot terier, ki nestrpno vleče za povodec. Izziva in sprašuje, kdaj bo čas za igro, in ko mu daš signal, se hipoma izstreli. Kot hudiček, ki sedi na rami in voznika neprestano pregovarja, naj počne neumnosti – v Miniju sem bil vedno pozoren na priložnosti za zabavo.

Ko ga »spustiš z vrvice«, te res nagradi. Ta platforma in to podvozje sta še vedno izjemna. Krmiljenje je izredno hitro in natančno, sprednji konec je eden najostrejših v razredu in hitro zagrize v zavoj. Ko nisi pozoren, se lahko usmeri celo prehitro in ne potrebuje veliko, da ponagaja zadek. Kar mi je všeč, ker se obnaša kot pravi staromoden »hot hatch«.

Zahteva nekaj rokoborbe z volanom, ki z voznikom odlično komunicira – vedno sem se zavedal, kje je meja oprijema in kaj se dogaja pod prednjimi kolesi. Čvrsto vzmetenje skozi sedež pošlje skoraj vse tresljaje, kolesnice in preskoke na cesti, zato sem ga samozavestno priganjal tudi v slabem vremenu. Še moči je v tej izvedbi ravno prav.

Ker nadzor navora ni tako izpopolnjen in kolesa rada povlečejo v eno ali drugo stran, je moči dovolj, da nagajam oprijemu, ne da bi segal po »kriminalnih« hitrostih. Tudi štirivaljnik uživa v vrtljajih in iz sebe redno izpušča zabavne zvoke od pokanja do žvižgov turbine, ki popestrijo zabavo, menjalnik pa brez težav sledi vsem mojim željam in ukazom.

Vse naloge težko odsluži ...

Če za trenutek padem na realna tla, ima seveda še nekaj drugih slabosti. Čvrsto vzmetenje je splošna težava športnih Minijev, ki lahko marsikaterega zrelega kupca odvrne od vsakodnevne uporabe. Njegova platnena streha ni najboljši zvočni izolator pri avtocestnih hitrostih, predvsem pa ne želim vedeti, kaj bi se zgodilo, če bi ga obrnil na streho, ker mi varnostna struktura ne vliva zaupanja.

Tudi poslabšana torzijska čvrstost je v primerjavi z Minijem s trdo streho izrazita in občutna tako pri ostrih zavojih kot pri mestni uporabi zaradi škripanja strehe in trde plastike na večjih grbinah.

Ampak – ali mi je mar za to? Ko sedim v Miniju z odprto streho, ko napadam ovinke in poslušam zabavne zvoke, mi ni niti malo. Še vedno ima tisti pravi karakter in mi da občutek, kot da sva dva stara prijatelja, ki skupaj premagujeva vsakodnevne opravke ali pa se zabavava na nedeljskem izletu.

Drži, da se najdejo hitrejše in boljše alternative za gorske hitrostne dirke, a za razliko od večine modernih športnih avtomobilov, pri katerih so za zabavo potrebne skoraj idealne okoliščine, ki na javnih cestah niso pogosto dostopne, mi Minijeva komunikativnost omogoči zabavo že na prvem krožišču, ko zapeljem iz domače garaže.

In kdor se bo pritožil nad ceno, ga vprašam še, koliko zabavnih športnih kabrioletov je ostalo na trgu za ta denar? Preštejete jih lahko na prste ene roke. Zato je Mini Cabrio še vedno eden najboljših »vikend« avtomobilov na trgu.

Preberite še: To je avtomobil, s katerim se naokrog prevaža priljubljeni slovenski duhovnik Martin Golob

BONUS VIDEO: Mini Cooper je modni dodatek, ki je v resnici eden najbolj zabavnih avtomobilov na trgu