Test: MINI Cooper SE - Urbano zavetje tehnologije s prepričljivo imitacijo izvirnika

Izvirni Mini je bil prikupne pojave že zaradi majhnih mer, skoraj komičnih oblikovnih razmerij, miniaturnih koles in okroglih luči. Bil je več kot avto. Karakter, ki je na Otoku hitro dosegel status ikone. Pri BMW-ju so potem v novem tisočletju izoblikovali lastno interpretacijo izvirnika (za globlje žepe), ki jo pridno negujejo že četrto generacijo. Seveda na sodoben način in z nekaterimi retro podrobnostmi, ki so v tretji generaciji - roko na srce - že delovale nekoliko plastično.

Sedaj so te nepogrešljive oblikovalske značilnosti vpeljali na bolj prefinjen način in ustvarili monolitnejšo, bolj minimalistično obliko. Bržkone tudi v želji stopiti še kakšno stopničko navzgor v smislu tržnega pozicioniranja. In čeprav je novi Cooper po svoje resnejši, je še vedno ohranil prikupnost plišastega medvedka. Morda zaradi večjih “zenic” žarometov, ki ga nekako personificirajo.

Ampak res - ko me je s temi velikimi “očmi” pričakal na letališču, sem ga bil resnično vesel! Mimogrede, Cooper ni več le ime za bolj športno navdahnjene različice, pač pa se sedaj vedno imenuje - Cooper.

Dve generaciji v eni podobi

Tokrat je bolj v ospredju električno gnani Cooper v različicah E in SE. Ta je svež tudi v tehničnem smislu. Cooper z bencinskimi motorji ostaja, a je kljub izraziti oblikovni prenovi tehnično na drugi strani v veliki meri soroden predhodniku.

Oba avtomobila imata pravzaprav tudi različne dimenzije in medosno razdaljo. Električni v dolžino meri 3,858 metra (slabe štiri centimetre več od predhodnika), širok je 1,756 metra, visok pa 1,46 metra. Medosna razdalja meri 2,526 metra. Testni Cooper SE na fotografijah je trivratni, prihaja pa tudi petvratna različica, ki je pri bencinsko gnanem Cooperju že naprodaj.

V prtljažniku je 210 litrov prostora - toliko kot prej. A se s tem podatkom v avtu, ki je tako ali tako namenjen največ parom brez otrok ali kot drugi avto, ne bi obremenjeval. Na zadnjo klop sicer že spravite kakšno čivavo ali otroka, ki zaradi višine ne trenira ravno košarke. A hočem povedati, da je prtljažnik s podrtimi naslonjali že precej bolj uporaben (800 litrov) tudi za kakšen dopust v dvoje, če ne potrebujete zadnje klopi. Gotovo pa majhen dodaten prtljažnik spredaj za hrambo kablov ne bi bil odveč.

Prostornejši in bolj prefinjen ambient

Takoj opazim, da je kabina spredaj bolj prostorna, odprta, vetrobransko steklo je bolj oddaljeno, četudi še vedno precej ozko. Sedim kanček višje, kot imam v spominu pri predhodniku - baterija je sedaj vendarle nameščena v dnu avtomobila. Mimogrede, prva stebrička sta precej zajetna, vzvratno ogledalo pa nenavadno sili v moje vidno polje. JCW športna sedeža priporočam. Sta presenetljivo velika in udobna za avto teh dimenzij - z dovolj temeljito oporo.

Notranjost s paketom Favoured je pestra v smislu oblikovanja, barv in materialov, pri katerih so uporabili trajnostne rešitve - veliko površin je obloženih z recikliranim poliestrom, ki sicer na videz izgleda mehkejši kot na otip (pomislim na odpornost proti umazaniji).

Škatlica za odlaganje med sedežema je potem zanimiva rešitev namesto predala. Sicer je pa vzdušje občutno imenitnejše, prijetnejše in bolj mehkobno kot pri predhodniku. Dvignem palec! Obenem je retro navdih še očitnejši - takšno konzolo s stikali je imel na sredini tudi izvirni Mini.

Na njej so stikala za zagon, izbiro smeri vožnje in voznih nastavitev oziroma “izkušenj”, kot jim pravijo. Soliden nabor na otip kvalitetnih stikal je vedno dobrodošel! Nad njimi pa zaslon, za velikost katerega za razliko od večine drugih ni podana diagonala, pač pa premer - je namreč okrogel. Zanimivo, kako je sodobni minimalizem Minija v notranjosti spet močneje povezal z zapuščino. Zaslon je dimenzijsko primerno vmeščen in ima obenem precej veliko površino.

Vse skupaj se mi zdi lepo zamišljeno, uporabniški vmesnik mi je všeč in sem se ga zlahka privadil, informacije so na domačem zaslonu lepo razporejene. V spodnjem delu je vedno uporabna vrstica za preklop med različnimi funkcijami, Apple CarPlay prikaz je zaradi oblike zaslona sicer omejen na precej majhen kvadratek.

Kakorkoli, v tem smislu se zdi Cooper sedaj resen avto, ki s tehnologijo pravzaprav presega svoj enostaven urbani značaj. Pred voznikom obenem ni več majhnega štrlečega zaslona, pač pa le projekcijski zaslon (tisti cenejši z dodatnim steklom).

Tudi na elektriko še vedno veliko razlogov za smeh

Močnejši Cooper SE ima 160 kilovatov moči (218 “konj”), pogon spredaj, baterijo uporabne zmogljivosti 49,2 kilovatne ure in 388 kilometrov kombiniranega dosega, izmerjenega po WLTP standardu.

Splošen vtis v vožnji je nekako najbolj BMW-jevski doslej - s posamičnimi Minijevimi prepoznavnimi značilnostmi. Za volanom imam občutek konkretnejšega avtomobila, kot nakazujejo dimenzije. To lastnost so “bavarski” Miniji pravzaprav vedno imeli že zaradi nemško robustnih kontrol. Četudi mi debel volanski obroč, podoben tistim v BMW-jih, v novem Miniju ni najbolj všeč.

Kakorkoli, grem poiskat zavoje! Na vrtenje volana se odziva telepatsko hitro in že zaradi tega mi gre na smeh. Vožnja z njim je kot “agility” tekmovanje s kužkom in odzivnost električnega pogona ta občutek hiperaktivnosti samo še poudarja. Ampak vsekakor ne več zaradi nizke mase (Cooper SE tehta kar 1680 kilogramov), pač pa surovih zmogljivosti.

Tako tudi ni več toliko tistega pristnega “soapbox” občutka izpostavljenosti. Povezanosti s cestiščem, če želite. Že zaradi višine sedenja. Tudi občutek pri vrtenju volana je potem precej sterilen. Zato pa zna biti komunikativen z zadkom pri prenosu teže - za tiste, ki veste, kaj počnete. Pri pospeševanju iz zavojev se čuti, da ima elektronika precej dela s hitrostjo dosegljivosti navora na sprednji osi. A se s tem spopada učinkovito in tudi oprijema je na pretek. Z mesta se do stotice požene v 6,7 sekundah.

Cooper je postal urbani mehurček

Odzivnost električnega pogona je v povezavi s hiperagilnostjo dober adut v rokavu tudi v urbanem okolju, kjer je bil Mini seveda vedno doma. In še vedno je zabaven in uren tudi takrat, ko moraš smukniti skozi nekaj zaporednih krožišč. Vzmetenje je resda čvrsto, a me v malem, agilnem in nabritem avtomobilu to ne moti.

Blaži natančno in podvozje je obenem tudi na razpadajočem cestišču še vedno dovolj tiho. V vožnji čez ležeče ovire ni popustljiv, a sam bi izkušnjo še vedno opisal kot udobno, četudi vam je na drugi strani vseeno za dober kompromis pri dinamični vožnji. Vožnja v Miniju namreč še ni bila tako tiha in lahkotna. Postal je urbani mehurček in električni pogon mu v tem smislu dobro pristoji.

Potem so tu še različni umetni zvoki, ki spremljajo vozne načine oziroma “izkušnje”, kot so jih sedaj poimenovali, ki mi zares ne obogatijo izkušnje. Prej me motijo že zaradi tega, ker so slabo združljivi z izbrano glasbo. Sicer pa so možnosti zanimive - najbolj športna se imenuje Go-kart, s spremljajočim vzklikom navdušenja in klasičnim prikazom na zaslonu z dobrim kontrastom. Način Timeless ta retro moment ponese še korak dlje. Vedno pa imam pomislek, da se bom teh, tehnološko precej domišljavih rešitev, še prehitro naveličal.

Če izberem Efficient, je rekuperacija nastavljena način vožnje z eno stopalko. Pri Cooperju pogrešam hitre nastavitve rekuperacije na obvolanskih ročicah. Premore pa nekatere pametne rešitve - če boste pridno uporabljali navigacijo, bo sistem poskrbel, da bo baterija ob načrtovanem polnjenju na optimalni temperaturi denimo.

Doseg je pri manjših električno gnanih avtomobilih sicer bolj stvar higiene pokrivanja vsakdanjih potreb. A res je, da se Cooper dobro počuti tudi na avtocesti. Z njim sem se tam dejansko prevozil precej - presenetljivo udobnih - kilometrov.

Zato lahko povem tudi, da pri testnem povprečju 18,5 kilovatnih ur na 100 prevoženih kilometrov z enim polnjenjem prevozi 266 kilometrov. Več kot dovolj tudi za dnevne medkrajevne migracije torej.

Na neposrednem toku (hitre polnilnice) se polni največ z močjo 95 kilovatov. Doplačilo zmogljivejšega polnilnika za izmenični tok (22 kilovatov, serijski omogoča zmogljivost 11 kilovatov) je pri mestnih avtomobilih vedno smiselna. Tudi z Minijem sicer dobite eno leto brezplačnega polnjenja v omrežju MINI Charging.

Napolnjen s tehnologijo stane skoraj 50 tisočakov

Kot vedno za konec še nekaj besed o cenah in opremi. Cooper SE se prične pri 38.650 evrih, cenejši E stane dobre štiri tisočake manj. Z opremo Favoured in paketom XL se cena povzpne na 49.104 evrov. Favoured pomeni sicer v smislu oblikovanja največ, če ne želite športnosti paketa JCW.

Paket opreme XL potem prinaša kup tehničnih sladkorčkov, vključno z naprednim voznim asistentom, ki deluje elegantno - kot pri BMW-jih. In parkirnim asistentom, kjer je mogoče s Cooperjem upravljati celo preko aplikacije izven vozila. Pa potem navigacijo s prikazi obogatene resničnosti, Harman Kardon Surround sistemom in električno nastavitvijo sedežev na primer. Paket M stane 2.661 evrov manj - s kompromisom pri asistenčnih sistemih.