Test: MINI Countryman JCW - Nekoliko predaleč?

Countryman se mi zdi v zadnji generaciji posrečena reč. Do te mere, da sem v nakup prepričal starša. Je nadvse prijeten za uporabo ter kvaliteten navzven in navznoter, tako na pogled kot otip, elegantnejše oblike od predhodnika, ima zanimive detajle in tehnologijo, navsezadnje je tudi vozniško dovršen. Z njim MINI sedaj sicer že konkretno seže izven svoje niše majhnih in živahnih avtomobilov.

Seveda gre, tako plastično gledano, za določen konflikt. Ne gre več namreč le za rahlo povečan MINI, pač pa za že precej SUV-jast križanec resnih dimenzij (skoraj štiri metre in pol v dolžino). Pravzaprav se sedaj zdi že bolj kot BMW z MINI-jevo celostno podobo. Zato pa zlahka prevzame tudi naloge prvega družinskega avtomobila.

Skoraj BMW, a vendarle še vedno MINI!

To pa še vedno ni razlog, da bi se Countryman sramoval oznake JCW. Navsezadnje obstajata tudi M Sport različici BMW-jevih X1 in X2, ki sta Countrymanu tesno sorodna. Tako ima tudi Countryman pod pokrovom enak dvolitrski turbobencinski štirivaljnik z 221 kilovati moči (okroglih 300 KM) in 400 njutonmetri navora. Ja, čisti bencin.

Menjalnik je sedemstopenjski dvosklopčnik, štirikolesni pogon ALL4 pa pomeni v osnovi sprednji pogon z odjemom na zadnjo os prek elektrohidravlične sklopke. Zasnova z določenimi dinamičnimi omejitvami, ki pa se vendarle bolje poda MINI-jevi kot BMW-jevi znamki.

Vzmetenje je dovolj čvrsto, da je lahko vožnja v urbanem okolju malenkost zoprna

K temu so dodali še čvrstejše vzmetenje in zmogljivejše zavore, v notranjosti pa zmerno športno vzdušje s temnejšo barvno kombinacijo oblazinjenja. Mislim, da mu nekaj dodatne ostrine in ta rdeče-črn kontrast paše in tudi te štiri lepe zaključke izpušnih cevi oblika dobro prenese. Morda celo do te mere, da bi ga marsikdo izbral že samo zaradi tega.

Vse lepo, dokler ne zavrtim tega všečnega stikala za zagon motorja na tej simpatični vrstici fizičnih bližnjic pod okroglim zaslonom. No ja, pa še kaj dlje, motor elegantno in čisto prijetno brunda na mestu. Potem pa hitro ugotovim, da s tem podvozjem v urbanem okolju premore premalo prilagodljivosti, da bi lahko z njim dovolj sproščeno preživljal vsakdan. Veliko premikanja in potresavanja karoserije - četudi asfalt ni najslabši, ter bore malo popustljivosti čez grbine, tudi v udobni nastavitvi. Ta Countryman je sicer na opcijskih 20-palčnih platiščih. Stvar kompromisa seveda, ampak če športne križance dojemamo kot nekakšne kombinatorce, se bo moral Countryman med zavoji potem zares izkazati.

Zmogljiv glede na karoserijske predispozicije in pogonsko zasnovo, a brez prave iskrice...

Sosednje stikalo fliknem navzgor v vozni način “go-kart” (te nastavitve se skoraj bolj dotikajo ambienta kot voznih lastnosti in mimogrede, za Countrymana bi to res lahko poimenovali drugače) se skozi zvočnike zasliši vzklik, s katerim vedno ne delim vzhičenja. Nebi rekel, da je štirivaljnik posebej eksploziven. Je pa suveren, kultiviran, vleče enakomerno daleč navzgor po krivulji vrtljajev. V srednjem območju so odzivi tudi lepo izostreni, do stotice sicer pospeši v 5,4 sekunde. Na poti do pravega zadovoljstva zame stoji še pust, pridušen in umeten zvok, ki ustvari prej tesnobno kot zares vznemirljivo vzdušje. Menjalnik se zares ne vmešava v izkušnjo, se pa vede uslužno in spodobno.

Countryman je ne glede na cesto sposoben živahno spreminjati smer, z naraščanjem hitrosti pa obenem dolgo ohranjati nevtralnost in držati karoserijo pod zanesljivim nadzorom. Zavore so na mestu, odločno zagrabijo, akcija s stopalko intuitivna. Ko enkrat z malo več brezskrbnosti pri vstopu v zavoj sprednja os začne oddrsavati, vendarle začutim tudi vključevanje zadka. Ampak je treba zato že skoraj pretiravati in vse skupaj je premalo intuitivno in vznemirljivo, tudi premalo transparentno, da bi me zares pripravilo za tovrstno igro s Countrymanom. Z njim mi je najbolje na manj zahtevni, tekoči cesti z daljšimi zavoji in lepim asfaltom.

Torej, je vse skupaj vredno kompromisa?

In tu pridem potem nazaj do kompromisa pri udobju, ki je zame glede na občuteno malenkost prehud. Pa niti ne toliko absolutno prehud kot predvsem nepotreben glede na pričakovanja pri tovrstnem avtomobilu, ki bi vendarle moral nuditi predvsem večji razpon delovanja podvozja. Countryman JCW se že nekoliko na silo trudi zadovoljevati na dinamični strani. Vsaj za moj okus. JCW je obenem pri 51.800 evrih v osnovi slabih deset tisočakov dražji od različice S. Seveda z nekaj več serijske opreme, zato bi bilo bolj pravično primerjavo postaviti pri kakšnih šestih tisočakih.