TEST: Mitsubishi Space Star 1.2 Intense+ Navi - Mestno ozvezdje

V osnovi gre za malčka, ki ni več v rosnih letih, saj je na cestah že od leta 2012, a so mu letos namenili že drugo osvežitev. In to ne samo kozmetično, ampak tudi vsebinsko, ob nekaj lepotnih popravkih je (v najbolj založenem paketu opreme) na primer opremljen s popolnimi žarometi s svetlečimi diodami, ki ne nazadnje prispevajo k bolj samozavestnemu videzu.

Space Star s 3,85 metra dolžine spada med manjše mestne avtomobile, toda potniška kabina je prostorna in tudi nekoliko višji vozniki za volanom ne bi smeli imeti kakšnih posebnih težav. Položaj na sedežu je sicer res precej visok, a mi je pri mojih povprečnih centimetrih in nadpovprečnih kilogramih takšno sedenje ustrezalo, čeprav je volanski obroč nastavljiv samo po višini.

Prostor na zadnji klopi seveda ni razkošen, a za siIo lahko vsaj na krajših vožnjah tam sedita dva odrasla, medtem ko je prtljažnik z osnovnimi 235 litri zadosten za nujno prtljago in še kakšen dodaten kos.

Instrumentna plošča je bila prav tako deležna prenove, njen osrednji del (spet pri najbogatejši opremi) pa predstavlja nov komunikacijski zaslon z navigacijo in podporo obeh najbolj uveljavljenih aplikacij za povezljivost. Grafika sicer še zdaleč ni na višji kakovostni ravni in zdi se mi, da vse skupaj spada v bližnjo preteklost.

Pohvalno je, da se motor zažene brez uporabe ključa, vendar sem nejevoljno zamomljal, ker nisem takoj našel stikala; poševnooki arhitekti so ga namreč namestili levo od merilnikov in je nekoliko skrit za volanskim obročem. Ker nisem zagovornik prostorninsko majhnih bencinskih trivaljnikov, sem podvomil tudi o malčkovem 1,2-litrskem stroju, ki deluje brez pomoči prisilnega polnjenja.

Vrti se lahkotno, prožnost pri srednjih in nižjih vrtljajih je vzorna, toda vrh navorne krivulje je precej visoko, zato je treba kar pogosto segati po prestavni ročici, vzponi pa ga hitro upehajo. No, najbrž ni treba posebej poudarjati, da gre za avtomobil, ki ima raje mestne ceste kot avtocestno omrežje, kjer pri večjih hitrostih voznika zmoti tudi občutljivost za sunke bočnega vetra.

Razmeroma grobo odzivanje na cestne grbine in precej prečnega nagibanja je dokaz, da inženirji na podvozju niso opravili zaznavnih izboljšav. Med bolj dinamično vožnjo skozi ovinke je Space Star delno izgubil moje vozniško zaupanje. Če sem se v ovinek zagnal bolj ostro, sem začutil neprijetno zdrsavanje sprednjega notranjega kolesa, še bolj pa me je zmotila preskromna odzivnost volana, ki se pri popuščanju noče sam vračati v središčno točko. Vendar pa moram pohvaliti zavore, ki svoje delo opravljajo pričakovano učinkovito.

Končna ocena bi se lahko glasila: primerno času, razmeram in namenu, čeprav ima lahko najbolje opremljeni Space Star skoraj 'vesoljsko' ceno. Če pa ga boste razumeli kot uporabno mestno vozilce brez pretiranega 'okrasja', je lahko bistveno nežnejša.

Besedilo: Matjaž Gregorič