Test: Mitsubishi Space Star 1.2 Invite

Toda skrivnost ni v inženirjih, ki bi naredili tako vrhunski motor, ampak v skromni masi avtomobila. Z novo platformo, sodobnejšim motorjem in boljšim menjalnikom ter drugimi lažjimi deli so maso Space Starja znižali na 845 kilogramov, kar je denimo kar 120 kilogramov manj od približno enako velikega predhodnika, poimenovanega Colt. Tehnika je, to lahko mirno rečemo, dobra. Novi menjalnik kljub zgolj petim stopnjam prenosa omogoča zelo mehko in natančno prestavljanje, podvozje sicer ni vrhunsko, a je vsaj predvidljivo in motor spada med boljše dele tega avtomobila. Mogoče bi si želeli le več povratnih informacij na volanskem obroču, saj je delovanje elektromotorja bolj po volji nežnim ženskim rokam kot žuljavim moškim, a to pogrešamo le bolj dinamični vozniki.

Če bi me po prvi vožnji vprašali, ali je motor prisilno polnjen ali atmosferski, bi se verjetno prej odločil za prvi odgovor. Uff, leti bolj, kot bi si starši želeli za svoje otroke, ko postanejo mladi vozniki. Trivaljnik je sicer tipični predstavnik svoje kaste: glasen pri polnem pospeševanju in prijeten pri zmerni vožnji. Z normno porabo 4,6 litra bi se na našem testu malčkov (glej Avto magazin 24 -- 2014) uvrstil ob bok najboljšim, pa tudi dinamičnejša testna vožnja s 6,1 litra ni v rangu požrešnejšega in približno enako zmogljivega Twinga s turbomotorjem. Da je razmerje med maso in močjo temu avtomobilu res v prid, kaže tudi, kako suveren je pri pospeševanju, pri normalni vožnji pa bo elektronika že pri 60 kilometrih na uro nakazovala, da je najidealnejša kar peta prestava. Pravi Mitsubishi Evolution, torej, ali ljubkovalno Mici EVO.

Toda potem pri prehodu v notranjost tega malčka, ki so ga naredili na Tajskem, doživiš pravo vrnitev v preteklost. Kot bi se usedel v avtomobil, ki je star deset let ali še celo več let. Prvič: zaradi slabše zvočne izolacije pri zapiranju vrat vedno slišite tisti osovraženi plehnati zvok. In drugič, o večjem osrednjem zaslonu ni ne duha ne sluha, kaj seveda za dotik občut­ljivem. Volanski obroč in prestavna ročica sta plastični, na volanu pa ni niti enega gumba, s katerim bi upravljali radio ali bluetooth. Možnosti prostoročnega telefoniranja sploh nima, pogrešali smo tudi tempomat in (ali) omejevalnik hitrosti. Da je to v osnovi star avtomobil, priča celo ošiljeni nepreklopni zagonski ključ, ki ga nismo držali v rokah že zelo dolgo. Toda nikar ne nehajte brati tukaj, saj verjetno nismo (niste) vsi tehnofili, ki brez najsodobnejšega radia ali telefona ne moremo in znamo živeti.

Preizkusni Space Star z opremo Invite (torej srednja možnost med Inform in Intense) je imel nekaj druge opreme, ki bi lahko bila tekmecem za zgled. Denimo dnevne luči, ki se v mraku ali predoru samodejno preklopijo v zasenčene, samodejno klimatsko napravo, tipalo za dež, možnost samo kratkega delovanja smernikov (trije utripi!) in celo električni pomik stranskih stekel tudi zadaj! Seveda ne moremo niti mimo 15-palčnih aluminijastih platišč, čeprav smo med minuse uvrstili tudi komplet (kit) za popravilo pnevmatik, ki ti ob večji poškodbi ne pomaga prav dosti. Čeprav bi s klasično nadomestno gumo avtomobil imel nekaj več kilogramov, bi vseeno imeli raje dobro staro rešitev. Je pa Space Star z 235 litri kar darežljiv pri prtljažniku!

Tisti velik zadnji spojler sicer ne namiguje na Evolution (ali smo že povedali, da ga pogrešamo), a ima svojo funkcijo: pri Space Starju so namreč varčnosti v prid zelo temeljito speljali piš vetra okoli karoserije. V tam namen ima zaobljen prednji odbijač in ob robovih odsekan zadnji, na podvozju pa polnila, ki izboljšujejo aerodinamiko avtomobila. Piša okoli karoserijske obleke vendarle niso čisto ukrotili, so pa očitno pomagali pri že prej omenjeni porabi goriva. Da gre tale Space Star v vrhniški klanec po hitrostnih omejitvah le s polnim plinom, še ne pomeni, da se z njim potem do morja ne peljete suvereno 150 kilometrov na uro. Ali še več, toda tega od nas niste slišali.

Pri Space Starju nam je bilo všeč, da pred prvo vožnjo nismo potrebovali prebrati obsežnih navodil za uporabo, po drugi strani pa smo pogrešali nekaj stvari, ki jih dobite pri boljši opremi Intense. Denimo prednji meglenki, usnjen volanski obroč s stikali za upravljanja radia, tempomat in sistem prostoročnega telefoniranja ... In če je testni stal le dobrih deset tisočakov (350 evrov je treba dodati za strupeno zeleno barvo!), potem je bolje oprem­ljeni Intense še vedno sprejemljivih 11 tisočakov. Na koncu seveda pojasnilo, da Space Star ni EVO XI. Niti noče biti. Je pa kljub poznemu prihodu na trg zanimiva (cenejša) alternativa bolj uveljavljenim tekmecem v tem razredu. Le življenje se vam ne sme vrteti okoli radia in telefona.

bese­di­lo: Aljoša Mrak