Test: Nissan Aria e-4ORCE - V njej boste zlahka našli zen

Ko sem Ario prvič videl v živo, sem v prostoru moral še nositi masko. Lahko si torej predstavljate, da je od tega minilo že nekaj časa. Zdela se je kot električna senzacija, ki so takrat počasi kapljale na trg. Mehurčkasta, ampak atraktivna in aerodinamično dovršena oblika z zanimivimi razmerji, velika aerodinamična platišča in zračen, odprt prostor v kabini.

Spomnim se, da sem jo za seboj v tisti sobi v Mirni Peči pustil z izrazito pozitivnim vtisom predvsem zaradi ambienta v notranjosti. Sedaj je že kakšno leto končno tudi na naših cestah. Vmes je trg preplavil val takšnih in drugačnih električno gnanih avtomobilov, Aria pa še vedno vsaj zanimiva!

Po velikosti se sicer primerja z električno gnanimi križanci, kot je Volkswagen ID.4 in ID.5, Škoda Enyaq, pa potem nekoliko krajšim Fordom Explorerjem ali nekoliko daljšima Kio EV6 in Teslo Y. V dolžino meri 4,595 metra z 2,775 metra medosne razdalje, široka je 1,85 metra, visoka pa 1,66 metra. Gre za drugi največji avtomobil v Nissanovi ponudbi.

Izrazito prijetna notranjost z japonskim občutkom za ambient; infozabavna tehnologija prefinjenosti ambienta ne dohaja

Navdušenje nad vzdušjem v notranjosti je v štirih letih, kolikor je minilo od takrat, seveda nekoliko zbledelo. Ambient se sicer še vedno zdi poseben in kvaliteten, z izrazitim japonskim občutkom za bivalni prostor. Počutje je na nivoju. Vzdušje pa prijetno in mehkobno - zaradi obilice mehko oblazinjenih površin in debelega tepiha, ki se razteza po celotni širini. Zdi se mi, da bi se pred vstopom skoraj moral sezuti in kakršnekoli smeti me motijo. Aria bi morala biti serijsko opremljena z Roombo.

Seveda je vse skupaj do neke mere odvisno tudi od izbranega paketa opreme. Sedeži v Nappa usnju so v paketu opreme Evolve+, ki je najdražji, če izvzamem športno različico Nismo.

S furnirjem obdan insert s stikali izgleda… ja, prav japonsko. Bolj mi je sicer všeč svetlejša možnost. Stikala na dotik so potem dovolj velika in razmaknjena, da jih ni treba ciljati s kirurško natančnostjo. Sredinska konzola se s pritiskom na gumb pomika nazaj in naprej. Tudi predal pod armaturno ploščo se odpira s stikalom in bi bilo čisto vredu, če bi ga lahko odprl kar z roko. Po drugi strani pa imam v rokah še vedno dovolj konvencionalen volanski obroč, kar me pomirja. Materiali so dobri in vse skupaj se zdi tudi kvalitetno narejeno.

Vsega skupaj ne dohaja infozabavni sistem - vmesnik že na prvi pogled zaostaja za sofisticiranostjo ambienta. Pa bi ga vendarle težko izpostavil kot bistven minus. Zaradi tega je namreč še kar enostaven za uporabo. Nikakor ni zasnovan ambiciozno - niti v smislu funkcij, niti v smislu grafike, a pokrije osnovne potrebe in hkrati tudi ni posebej neroden ali počasen. Še najbolj me je pozimi zmotilo to, da sem se moral dokopati do vklopa gretja sedeža. Z ostalim sem shajal. Vklopil CarPlay in je to to. Voznikov zaslon je lepo pregleden, z enostavnim preklapljanjem me informacijami in prilagajenjem pogledov.

Visokega položaja sedenja glede na ramensko linijo sem se moral navaditi; prtljažnega prostora ni v izobilju

Glede na ramensko linijo avtomobila in armaturno ploščo sedim precej visoko, pa ne dosegam ravno vrtoglave telesne višine (182 centimetrov). Višjim zato pred nakupom priporočam, da v salonu preizkusite položaj sedenja. Imam pa zelo veliko prostora v višini komolcev in še posebej okoli nog. Aria me s tovrstno zasnovo notranjosti spominja na Renault Espace iz devetdesetih. Nad sedežem sicer nimam nobenim pripomb. Ima velik sedalni del, je udoben in temeljito nastavljiv.

Tudi zadaj je pri moji višini še kar prijetno sedeti. Nekaj kompromisa je pri nogah, ki jih moram malenkost pokrčiti zaradi visokega dna. Prtljažnik? V štirikolesno gnanih različicah 408 litrov (466 s sprednjim pogonom), zadnja klop pa se deli v razmerju 60/40. Manj, kot ponuja Ford Explorer in občutno manj kot Volkswagen ID.4 denimo.

Testna Aria ima ob opremi Evolve+ tudi najzmogljivejši pogon v ponudbi. Z veliko baterijo zmogljivosti 87 kilovatnih ur, dvema motorjema s 225 kilovati sistemske moči (306 konjskih moči), zdravo zalogo 600 njutonmetrov navora in navedenimi 515 kilometri dosega. Vstopna različica ima sprednji pogon in manjšo baterijo kapacitete 63 kilovatnih ur, dvokolesni pogon pa je mogoče dobiti tudi z večjo baterijo.

V vožnji je prepoznaven Nissan v najboljšem smislu; doseg kljub veliki bateriji le malenkost nad povprečjem

Z lepo uravnoteženo nastavljenim podvozjem in splošno prefinjenostjo. Res da prioritizira dober nadzor gibanja karoserije na odprti cesti, a obenem podvozje popušča do razumne meje in kvalitetno blaži udarce. Kljub velikim platiščem. V mestu je potem udobna tudi s prefinjenim podajanjem moči in solidno akcijo s stopalko pri zaviranju, na avtocesti pa se izkaže kot prijeten potovalnik. V kombinaciji z - predvsem za električne križance - dovolj organskim občutkom pri vrtenju volana sem v vožnji z Ario potem še kar samozavesten in sproščen.

Pospeški (5,7 do 100 kilometrov na uro) so odločni, a odziv ob pritisku desne stopalke je kot rečeno eleganten in udoben. Brez izrazitih sunkov navora, ki so značilni za električno gnane avtomobile. Cenim! Čeprav se zdi, da nekateri primerljivi avtomobili zaradi teatralnosti podajanja navora pospešujejo hitreje.

Med testom (pretežno avtocestne vožnje blizu omejitve in pogosto ogrevanje baterije) sem v povprečju porabil 22,8 kilovatnih ur na 100 prevoženih kilometrov. To teoretično pomeni 381 kilometrov dosega, ki bi v poletnih mesecih gotovo brez težav presegel 400 kilometrov tudi z avtocestno vožnjo. S porabo je torej v najboljšem primeru v povprečju, a z veliko baterijo večino konkurenčnih križancev z dosegom kljub temu kvečjemu preseže.

Na enosmernem toku se Aria polni le z največ 130 kilovati moči. Toplotna črpalka je serijska, za 1000 evrov doplačila pa je na voljo tudi polnilnik za izmenični tok z zmogljivostjo 22 kilovatov (osnovni zmore 7,4 kilovata).

Aria je asistenčno in varnostno dobro opremljena - prilagodljivi tempomat s sledenjem voznemu pasu, opozorilo na prečni promet na primer, 360-stopinjski sistem kamer in digitalno vzvratno ogledalo. Veliko je tudi opreme, ko gre za udobje - hlajenje sprednjih sedežev ter ogrevanje sprednjih in zadnjih (sprednja sta tudi temeljito električno nastavljiva), ambientalna osvetlitev in Bose ozvočenje denimo. Takšna stane 57.900 evrov, ampak Aria je - ko sedim za volanom - prepričljiva v komuniciranju te vrednosti in v tem smislu med konkurenti gotovo v ospredju.