Pričakovali smo veliko. Se je izkazal?

Ko so leta 2007 pri Nissanu predstavili prvo generacijo avtomobila s težko izgovorljivim imenom, najbrž niti sami niso vedeli, da bo postal uspešnica in najpomembnejši hišni model. Qashqai je nastal kot alternativa dvema takratnima modeloma, anemični Almeri in ekscentrični Primeri, hkrati pa je pravzaprav tlakoval pot urbanim križancem, ki so sčasoma krepko prevetrili razred, katerega prestol je dolga leta zasedal Volkswagen Golf.

Nekaterim se je takrat novinec zdel nenavaden ali celo smešen, a so ga kupci, željni nečesa drugačnega, prilagodljivega in uporabnega, vzeli za svojega. Spomnim se, da sem bil takrat tudi sam nekoliko presenečen nad novim Qashqaijem, ki mi ni vzbujal pretiranega zaupanja, ker sem bil prepričan, da pri Nissanu obvladajo predvsem resne terence, ne pa priprave nekakšne na (takratni) prvi pogled pomehkužene mešanice s primesmi »običajnih« avtomobilov.

Qashqaijeva nanizanka se je s spoštljivo visokimi prodajnimi številkami nadaljevala tudi z drugo generacijo iz leta 2014 in še preden je letos svoje poslanstvo začel novi Qashqai, so imeli pri Nissanu dovolj razlogov za nazdravljanje s penino. Kajti Qashqai je v štirinajstih letih po vsem svetu privabil pet milijonov kupcev, med njimi tri milijone evropskih in več kot 300 tisoč nemških. Nemčijo omenjam zato, ker velja za največji evropski avtomobilski trg in ima najmočnejšo avtomobilsko industrijo na stari celini.

Prvi Qashqai kot utemeljitelj presečne množice med terenskimi avtomobili in kombilimuzinami ni imel prav veliko neposrednih tekmecev, v drugi generaciji je nanj prežala vsaj deseterica, novega pa oblega več kot trideset. To seveda pomeni, da ima novi Qashqai na plečih (v avtomobilskem žargonu bi bilo bolje reči v prtljažniku) precejšnje breme, kajti pričakovanja Nissanovih tržnih strategov so velika, konkurenčna tekma pa je v tej zelo priljubljeni avtomobilski kategoriji s prihodom vsakega novega modela samo še ostrejša. In, seveda, za ohranjanje pionirskega primata je treba imeti kaj več kot le premišljen koncept in dobro izvedbo.

Spremembe brez velikih pretresov

Čeprav je karoserija popolnoma nova, kakšen nepoznavalski ali preveč površen pogled lahko sporoča, da preobrazba ni bila zelo obsežna, vendar je sprememb v resnici veliko, čeprav so nekatere nekoliko manj izrazite. Pri oblikovanju zunanjosti so se stilisti otresli sramežljivosti in zato so karoserijske linije bolj odločne, žarometi v obliki bumeranga izrazitejši in odprtine za zajemanje zraka vitkejše.

Qashqai je zdaj na pogled bolj masiven kot predhodnik in dejansko je tudi po merah nekoliko večji, čeprav se pribitki v dolžino, širino in višino merijo v centimetrih, ki jih je mogoče prešteti na prste ene roke. No, nekaj oblikovne samozavesti prispevajo tudi velika 20-palčna platišča, a Qashqaijeva zunanjost za razliko od nekaterih tekmecev tudi v novi kreaciji ostaja umirjena in uravnotežena, saj si kljub nekaterim izstopajočim elementom oblikovalci niso privoščili ekskurzije v neznano s preveč izrazitimi potezami, s katerimi bi bil avtomobil bolj nastopaški.

Precej nenavadno bi bilo, če se dodatni karoserijski centimetri ne bi pretvorili v dodaten prostor v potniški kabini in prtljažniku. Ničkolikokrat se je namreč že zgodilo, da je bil nov model večji od predhodnika, a zaradi boljše karoserijske čvrstosti nekoliko bolj utesnjen.

No, pri Qashqaiju je šlo v smer izboljšanja ambienta, prostornost je v skladu s pričakovanji, pri čemer je treba odmisliti nekoliko okrnjeno višino nad zadnjo klopjo, ki jo je bilo treba žrtvovati zaradi elegantno padajoče strešne linije – kar z drugimi besedami pomeni, da zadaj ne sedajte s klobukom na glavi, kajti že brez njega bo glava odraslega zelo blizu stropa. In tudi prostor za noge zadaj sedečih potnikov je odmerjen povprečno, ne pa tudi razkošno, je pa vstopanje zaradi 90-stopinjskega odpiranja zadnjih vrat zelo enostavno in lahkotno.

Ker je Qashqai družinsko naravnan avtomobil, v njem ne boste zaznali utesnjenosti; predvsem glede širine so se notranji arhitekti zelo potrudili in k občutku zračnosti v kabini svoj delež prispeva tudi panoramska streha, če je seveda vključena v sladkorčke s seznama opreme. In več kot je teh sladkorčkov (vsaj tistih, ki najdejo svoj prostor pod prtljažnim dnom), manj je prtljažnega prostora.

Prtljažnik v testnem Qashqaiju, ki se je bahal z vsem, kar je na voljo, je bil voljan sprejeti 436 litrov prtljage, medtem ko je pri bolj elementarnih paketih opreme 479 litrov prostora, kar je nekako v razrednem povprečju, a hkrati skoraj premalo izdatno za štiričlansko družino, ki se z avtomobilom odpravlja na dopust. Nakladalno dno ima delitveno polico, ki omogoča dve nastavitvi višine, a se mi je ta rešitev zdela skoraj bolj moteča kot koristna, saj je plitva »klet« skoraj neuporabna.

Motorna izbira je ... pravzaprav je ni!

Ko sem se spravil za volan, sem takoj zaznal tisti znani občutek sedenja v športnem terencu, ko se vozniku ponudi zelo dober pregled skozi vetrobransko steklo; ko je sedež nekoliko višji in ni treba pretirano krčiti kolenskih vezi in je na voljo dovolj prostora za prilagajanje oddaljenosti volanskega obroča. Ergonomija je tokrat prepričljiva, manjšo opazko pripisujem le rahlo prekratkemu sedalnemu delu prednjih sedežev, a hkrati me je vozniški osvajal s temeljito podporo hrbta, učinkovitim ogrevanjem in masažnim delovanjem naslonskega dela.

Ta »wellness« funkcija sicer ni tako imenitna kot v kakšnem prestižnem avtomobilu, a med daljšim potovanjem je sposobna s tremi različnimi načini gibanja fragmentov v naslonjalu razmeroma učinkovito stimulirati hrbtne mišice in delovati poživitveno na voznikovo kondicijo. In povrhu, vse to pripada tudi sopotniku na desnem sedežu.

Če se je mogoče igrati s sestavljanjem opreme in potrebnimi ter manj potrebnimi dodatki, je seznam želja pri motorjih zelo omejen. Ne morem skriti razočaranja, ker v Qashqaiju ni več nobenega dizelskega motorja in ga tudi ne bo. Kar predstavljam si, kako lepo bi predel, me razveseljeval z valom navora iz vrtljajske kleti ter zaradi nizke porabe tudi prizanašal denarnici v teh časih, ko se na črpalki številke, ki beležijo evre, vrtijo precej hitreje kot tiste, ki beležijo iztočene litre.

No, ker so pri narekovanju mobilnostnih strategij zdaj glavni domnevni varuhi okolja, so dizelski motorji zapisani prisilnemu izumrtju. Ahhh … No, da ne bom zataval predaleč, pri Qashqaju je pod motornim pokrovom lahko samo 1,3-litrski bencinski motor, sposojen pri matičnem Renaultu. Ta sodoben prisilno polnjeni štirivaljnik, ki suvereno opravlja svoje delo, v močnejši izvedbi iztisne iz sebe 116 kilovatov (158 »konjev«), a gre v tem primeru za kombinacijo z boljšima nivojema opreme.

Navor 270 njutonmetrov se morda sliši nekoliko manj, kot zmorejo podobno veliki dizelski motorji, a je vrh na voljo že pri 1.800 vrtljajih in potem na tej višini vztraja vse do 3.800 vrtljajev. Čeprav sem že prej vedel, da ta motor ni od muh, me je v Qashqaiju prijetno presenetil s svojim gladkim in res pritajeno tihim delovanjem. Obenem je navora vedno dovolj za zmerno, pa še dovolj odločno pospeševanje.

No, vsaj v takem režimu uporabe je tudi brezstopenjski samodejni menjalnik (CVT), ki ga pri Nissanu imenujejo X-Tronic, prav gosposko uglajen; prehodi med posameznimi navideznimi prestavnimi razmerji so skoraj nezaznavni, vse deluje mehkobno in dobro uglašeno z motorjem. A ker tudi elektronski možgani, ki nadzirajo usklajenost delovanja pogonskega stroja in prenosa moči na kolesa, niso vsemogočni, se elektronika včasih nekoliko zmede.

Predvsem seveda ob resnem pospeševanju, ko se motorni vrtljaji dvignejo do te mere, da štirivaljnik postane zoprno glasen in se šele trenutek ali dva zatem z rahlo zamudo vrtljaji menjalnika in motorja vendarle uglasijo. To me je zmotilo predvsem pri bolj odločnem speljevanju, ko motorni vrtljaji narastejo precej hitreje, kot jih začne usklajevati konusni pretvornik na menjalniški strani, saj je zapozneli sunek razmeroma grob in še prednji kolesi bi se radi zavrteli v prazno.

Trije vozni programi – običajni, ekonomični in športni – me niso ravno uspeli prepričati z raznolikostjo; komaj zaznavne spremembe pri pospeševanju zahtevajo kar precej voznikove tenkočutnosti in naposled lahko rečem, da je vse v prijetni harmoniji le v običajnem programu. Tudi blagi hibridni sistem, ki je del pogonskega sklopa, svojega regenerativnega delovanja ne oznanja prav očitno – energijo, ki se ustvari med »jadranjem« in zaviranjem, namreč usmeri k električnim porabnikom in prispeva h kakšni kaplji nižji porabi z razbremenitvijo alternatorja.

Ampak bencinska žeja je vendarle zmerna: ob upoštevanju poldruge tone teže, ki jo mora premikati motor, je v mejah zmernosti tudi testno povprečje 7,4 litra, ki smo ga zabeležili na merilnem krogu. Seveda pa je treba vedeti, da s stopnjevanjem vozne dinamike poraba lahko naraste tudi za liter in več, hkrati pa se je z blagim obremenjevanjem stopalke za plin mogoče voziti tudi s pol litra pod testnim povprečjem.

Počutje je dobro, skoraj imenitno

Kljub temu sem se za volanom počutil dobro kot v kakšnem avtomobilu, ki se vsaj delno spogleduje s prestižnim ozvezdjem. Kajti pri Nissanu so poskrbeli, da diskretno osvetljena notranjost s kakovostno plastiko armaturne plošče in oblog ter s karirasto prešitimi usnjenimi sedežnimi prevlekami ustvarja »premium« ambientalni vtis, čeprav je ta pridevnik v zadnjih letih nekoliko zvodenel.

Po drugi strani pa sem imel občutek, da ustvarjalci niso hoteli razočarati tistih, ki so vozili Qashqaija prejšnje generacije in so se zato precej previdno lotili digitalizacije. Merilniki pred voznikovimi očmi so lepo pregledni in brez nepotrebnih živobarvnih popestritev; zelo všečen je tudi prosojni zaslon, ki podatke projicira tako, da ne moti preglednosti nad prometom.

No, posebno poglavje pa je osrednji komunikacijski zaslon, ki nekako ni povsem v koraku s časom oziroma, bolje rečeno, s sodobnim karakterjem tega avtomobila. Upravljavskih funkcij z dotikom ikon je namreč nekaj manj, kot jih verjetno pričakujejo digitalno usmerjeni zanesenjaki, in hkrati povsem dovolj za povprečne družinske poglavarje in sodobne hišne gospodinje. Tem manj tehnološko vzhičenim so po volji tudi v vodoravno vrsto razporejena mehanska stikala za nastavitev radia in pod njimi še vrtljiva stikala za uravnavanje klimatizacije.

Vozna dinamika je v primerjavi s prejšnjim Qashqaijem precej izboljšana, delno zaradi skoraj za polovico bolj toge strukture karoserije, še bolj pa zaradi bolje uglašenih elementov podvozja. Pri tem je zanimivo, da imajo izvedbe s prednjim pogonom in 20-palčnimi kolesi (ta so vselej del dodatne opreme in doplačilo znaša pol tisočaka) večvodilno zadnjo premo. In priznati moram, da avtomobil na grbinastem asfaltu ne glede na velika kolesa in pnevmatike s trdimi boki ne poskakuje kot razposajen kozliček, ampak učinkovito blaži udarce. Vse skupaj pravzaprav deluje celo navdušujoče mirno in učinkovito – sploh upoštevaje nesmiselno velika in težka platišča, s katerimi podvozje nima težav.

Volan ne pretirava s povratnimi informacijami in v zavojih, ki zahtevajo več voznikovega angažiranja, sem si sicer zaželel za kanček več proaktivnosti, vendar Qashqai ni športni, pač pa družinski avtomobil, čigar nastavitve se ujemajo z željami in zahtevami večine voznikov. Torej tistih, ki bolj cenijo udobje kot egoistično drvenje skozi ovinke in jim ni do zvijanja karoserije in podkrmarjenja, ki postopno naznanja, kje so meje oprijema in kdaj bo čas, da se vmešajo asistenčni sistemi.

In teh je toliko, da lahko z nastavitvijo prilagodljivega tempomata in vključitvijo pomočnika za držanje smeri Qashqai nekaj trenutkov na avtocesti vozi tudi sam – učinkovito in elegantno sredi voznega pasu –, nakar nadzorna elektronika prijazno sporoči, da hoče na volanskem obroču čutiti voznikove roke.

Očitno je, da so pri Nissanu za novega Qashqaija ubrali uravnoteženo pot. Zato morda ni tako drzen kot nekateri tekmeci, vendar to pomanjkljivost, če je to sploh ustrezen izraz, uspešno nadomešča s prepoznavno zunanjostjo, skrbno dodelano notranjostjo in uglajeno voznostjo, kjer navdušuje prav učinkovito, uglajeno delovanje podvozja. In zato spada med prijetnejša presenečenja v tem priljubljenem avtomobilskem razredu.