Test: Opel Crossland 1.2 TURBO 130KM AT6 - Človekov najboljši prijatelj

Opel Crossland bo namreč težko zadostil vsem družinskim potrebam. Prostornost za sprednjima sedežema ni njegova največja vrlina. Uporabnost bo prišla zlasti do izraza, ko bosta v avtomobilu sedela dva – v Crosslandu si namreč najbolj predstavljam starejši par, katerega otroci so že davno zapustili gnezdo, na zadnji klopi pa se pelje kvečjemu kakšen otroški sedež (za vnuke, seveda). Pozitivna stvar zadnje klopi je zagotovo njena vzdolžna premičnost, a predvsem na račun povečane uporabnosti prtljažnega prostora. Slednji je sicer dovolj razkošno odmerjen, saj je s 410 litri prostornine zmožen »pogoltniti« marsikaj.

Notranjost človeka kar malo vrne v preteklost ...

Nasploh se notranjosti pozna šest let, kolikor jih ima - če izvzamemo vmesne prenove - na grbi aktualni Crossland. Voznikovo delovno okolje je zelo analogno, kar je za marsikoga (zlasti za ciljno uporabniško skupino) tudi zelo dobrodošlo. Ne le analogni merilniki, ki postajajo počasi redkost v vseh razredih, temveč tudi gumbi za upravljanje raznovrstnih funkcij, ki tudi po zadnji prenovi kljubujejo sodobnim trendom. Tako je treba klimatsko napravo še vedno nastavljati z vrtljivimi gumbi, prav tako pa je tudi za marsikaj drugega treba čvrsto pritisniti na gumb. Je to slabo? Za marsikoga prej obratno.

Sprednja sedeža sta sicer odmerjena dovolj razkošno, sedenje je primerno visoko, a manjka nekoliko več bočne opore, česar jima na prvi pogled ne bi pripisal. Delujeta namreč zelo športno, saj sta odeta v kombinacijo usnja in alkantare, nastavljivo pa imata celo dolžino sedalnega dela, kar se ne pojavlja tako pogosto niti v bolj športnih avtomobilih. S Crosslandom sicer kakšne športne vožnje ni za pričakovati, saj njegova tehnična plat to ostro zavrača, kljub temu pa je manko bočne opore predvsem pri daljših poteh lahko utrujajoč tako za voznika kot sovoznika. Na drugi strani pa lepo sede v roko dokaj športno zastavljen volanski obroč, o ergonomiji pa ravno tako vse najlepše.

Motor in menjalnik nista v najboljših odnosih

Govor o športnosti v povezavi z Oplom Crosslandom se zdi na prvi pogled malo privlečen za lase. No, tudi na drugega, saj s športnostjo kaj dosti skupnega nima. Že res, da je bil testni primerek odet v privlačno kombinacijo rdeče barve in črne strehe ter da ga podobo lepo dopolnjujejo prav črna platišča, a to je bolj ali manj to. Visoko težišče in precej anemična kombinacija motorja ter menjalnika ubije kakršno koli Crosslandovo morebitno športnost. Najbolj očitno se to kaže ravno pri pogonskem sklopu.

Glede na to, da je avto postavljen na znano osnovo koncerna Stellantis, del katere je tudi 1,2-litrski turbobencinski motor, sem se avta »lotil« s precejšnjo mero optimizma. A je Opel v tem primeru nekoliko drugačen. Namesto osemstopenjskega samodejnega menjalnika, ki ga v zadnjem času pogosto srečujemo v kombinaciji z omenjenim motorjem, je bil v testnem Crosslandu šeststopenjski samodejni menjalnik. Da gre za menjalnik, ki je že malo v letih, kaže tudi konzola ročice menjalnika. Iz P v D je namreč treba narediti »dva ovinka«.

Na žalost menjalnik kar malo ubije sicer pozitiven karakter motorja, ki je v tem primeru zmogel 96 kW oziroma 130 KM. Sliši se veliko, a se teh 130 »konjičev« na žalost nekje izgubi. Največ ravno po zaslugi priletnega menjalnika. Tudi njegovo delovanje je nemirno, pretikanja se občutijo precej intenzivno, na trenutke pa tudi neodločno, saj sem kar nekajkrat dobil občutek, da se ne more ravno odločiti, v kateri prestavi bi nadaljeval. Posledično trpi tudi poraba, ki je na testnem krogu znašala 7,6 litra na sto prevoženih kilometrov. Zmernost in lagodnost je tako recept za karseda udobno potovanje.

Pri Oplu zase pravijo, da so do psov prijazna znamka. In to upravičeno. V testnem avtomobilu me je, poleg nalepke »Simpatičen kuža v avtu« na vratih prtljažnika, pričakala tudi oprema za prevoz psov. Sicer kakšno številko premajhna za mojega Nema, a mi je vseeno postalo jasno, da ta stavek jemljejo resno.

Prevleka za zaščito zadnje klopi in varnostna oprtnica za psa sta nujni, če vaš hišni ljubljenček ne prenaša dobro zaprtih škatel, kakršna je bila sicer prav tako priložena, z dvema rumenima frizbijema pa lahko svojega psa utrudite pred daljšo potjo. Glede na to, kako pomemben je dejansko varen prevoz psa v avtomobilu, je čudno, da več znamk temu ne posveča večje pozornosti. Pri Oplu očitno vedo, kako se tej stvari streže, in iščejo kupce med ljubitelji štirinožcev.

Pod črto je Opel Crossland sicer simpatičen mestni križanec, ki pa ga je dejansko že rahlo načel zob časa. Glede na to, da je novi tik pred vrati in napovedan za prihodnje leto, je v takšni atraktivni kombinaciji in s posluhom za štirinožce dostojno slovo sicer priljubljenega modela. 

Preberite še: Koliko časa se lahko še peljete, ko se prižge lučka za rezervo? Odvisno, kaj vozite ...

BONUS VIDEO: Popravni izpit za ‘električnega Golfa’: so pri Volkswagnu odpravili napake?